Najprej nekaj o naslovu tega dnevnika. Zakaj takšen? Morda lahko koga malo spomni na naslov filma Gremo mi po svoje. Na ogled tega filma imam zanimiv spomin, namreč z možem sva bila edina gledalca, celo kinodvorano sva imela zase. No pa nazaj k naslovu. Zanj sem se odločila, ker mi je všeč. Kdo pa se skriva v besedi MI? Pod MI se lahko najde vsakdo, ki ima rad gorske poti. In ta blog je namenjen takim. Toda pod MI se skriva še nekaj več. Obstaja tudi skupina MI, s katero že četrt stoletja tu in tam skupaj premagujemo hribovske stezice, se potimo, smejimo, debatiramo, skratka imamo se lepo. V naslovu je tako zajet namen tega dnevnika: z ljubitelji gora doživeti hribovska popotovanja. Pa prijetno pot pod noge!

Razglednice iz okolice Cerknega: Pot po mulatjeri

30. 8. 2021



2. razglednica

Možnost ploh je napovedana šele v popoldanskem času, zato si za današnji oblačni dopoldan izbereva Pot po mulatjeri. Pot se začne v naselju Reka in se dvigne na razgledno Šebreljsko planoto.


Parkirava ob reki na praznem parkirišču.



Slediva oznakam in z asfaltne ceste kmalu zavijeva v gozd na lepo urejeno sprehajalno pot. Pred kratkim so jo obnovili, nekoč pa je to bila tovorna pot, namenjena vojaškim aktivnostim med 1. svetovno vojno.


Potka je lepo sledljiva


in markirana.



Poskrbljeno je tudi za možgansko vadbo: markacija v obliki "puzzle" oziroma sestavljanke.




Odcep za ...



In ker so kokoške 25 minut stran, ob najinih nogah brezskrbno poskakujejo žabice. Res veliko jih srečava.



Nekatere se celo spretno vzpenjajo po skalni steni.



Po skalah pa se seveda vzpenjajo tudi rastline.


Tako se še midva na kratko povzpneva na eno razgledno skalno špico.







Od tod se vidi nadaljevanje mulatjere pod skalami.


 
Steza ob steni je dobro varovana.




Edino tega "leva" niso dali za ograjo! Še dobro, da je iz kamna ;)




Metulj, najprej na trdih tleh ...



... kmalu zatem že na nežnem listu.




In še nekaj cvetja.



Ojoj, kakšen smerokaz! 




Ne, tja pa že ne greva, raje greva samo do bližnjega razgledišča pri cerkvi sv. Ivana.



Tam pri Divjih Babah je arheološko najdišče, kjer so našli kost z luknjami, za katero pravijo, da bi lahko bila najstarejša piščal na svetu.

Povečan primerek te najdbe.


 

Sva na razgledni Šebreljski planoti, kjer je možno v miru posedeti.



Te možnosti ne izkoristiva, ampak se odpraviva proti razgledišču, ki je par metrov nižje. Malo pred njim je še kaverna oziroma zaklonišče v skali. 



Radovedno pogledava vanjo in zmotiva netopirja. Notri je samo tema, po razglede morava naprej!









Hrib na sredini je Kojca, na desni je Porezen.



Greva nazaj do klopc, kjer si Boštjan uredi novo frizuro.



Nato se po drugi strani spustiva še na eno bolj umaknjeno razgledišče.



O, spet do naju priskaklja žabica! A mogoče čaka na dež?

 

Če je tako, je najbolje, da tudi midva pred popoldansko ploho odskakljava v apartma.


Zgornji del poti se vračava po isti poti mimo skal.



Nato zavijeva na drugo potko, ki naju mimo travnika pripelje nazaj do avta.



Tako, na vrsti sta samo še videoprojekcija poti 2. razglednice



in videorazglednica.



1 komentar:

Breda Vrenčur pravi ...

To pa res znata najti posebnosti naših lepih krajev. In to še za nas spremljevalce. Lepo. Lp B