6. 4. 2023
Na kočevskem koncu
Hja, na tem koncu se še nisva nič kaj potepala. In ker zdaj Kočevsko ni daleč od naju, je prav, da ga pričneva raziskovati. Za najino prvo odpravo na ta konec izbereva krožno pot, ki gre čez štiri vrhove: Livoldski vrh, Fridrihštajn, Požgani hrib in Mestni vrh.
Na lepo urejenem parkirišču pustiva avto ...
... prečkava cesto, hojo po pločniku pa kmalu zamenjava z zemeljsko podlago.
Jutranji cvetoči pozdrav ...
... ki pa je tudi ledeno svež!
Čeprav je sončen dan, ni še nič kaj toplo, zato dovoliva, da naju kažipot za ...
... usmeri na strmino, ki naju nekoliko ogreje.
En del strmine popestri tudi prehod čez skale.
Tarča?
Ja, to je tarča za razgled na Kočevje!
No, je pa tudi kontrolna točka, če avto pridno čaka na parkingu ;)
Vse je ok in lahko mirno obiščeva 1. vrh!
Po skalnatemu grebenu ...
... mimo izpostavljene markacije ...
... sledi spust.
Nato ob poti srečava naslednjo markacijo ...
... ki označuje grajsko pot na grad ...
Nekdo z umetniško žilico je eno takšno markacijo nekoliko obdelal.
In kam naju vodi ta pot? Do vzpetine, na kateri so danes samo še ostanki gradu.
Za ogled grajskih ruševin lahko izberemo običajno lahko pot, do njih pa se da priti tudi malo drugače ...
... hopla, pa se povzpnimo!
Prehod po skali opravljen! Dava si samo še petki ...
... in stopiva na grajsko dvorišče ...
... z razgledom na Kočevje.
S selfijem dokumentiran 2. vrh
Kako pa je z dokumentiranjem grajske preteklosti? Nekaj v besedi (s spleta):
"Grad je dal med letoma 1423 in 1425 zgraditi grof Friderik Celjski, takratni fevdni gospodar Kočevske, da bi v njem lahko živel s svojo izvoljenko Veroniko Deseniško. Ruševine gradu in ostankov najvišje ležeče grajske stavbe na Slovenskem še danes pričajo o prepovedani ljubezenski zgodbi med zaljubljencema, ki sta na gradu za kratek čas našla svoje zatočišče. Z ljubeznijo se Friderikov oče ni sprijaznil in je dal Friderika zapreti, Veroniko pa utopiti. Na prepovedano ljubezensko zgodbo opominjajo le zbledeli spomini, ruševine ..."
In še nekaj v sliki:
Skozi ostanke grajskih vrat ...
... nadaljujeva pot na:
Glede na ime hriba bi mogoče kdo na tem območju iskal sledove ognja in toplote, ampak trenutno je tukaj ravno nasprotno - tla so precej hladna, celo rahlo zamrznjena ;)
"Markanten obraz"
Vmesni pogled na Kočevsko Reko
Mi2 na 3. vrhu
S tega tisočaka se mimo ostankov zime ...
... in v družbi prikupnega Lynxa (risa) ...
... spustiva do koče pri Jelenovem studencu (850 m).
Na kratko posediva, nato pa se podava na Mestni vrh ...
... hja, in ime spet zavaja!! Tu ni ležerne sprehajalne potke za mestno gospodo, ampak strmina, da grizeš kolena!
Nagrada - klopca!
Mi2 skupaj z Lynxom na 4. vrhu
Z Mestnega vrha sestopava po drugi strani. Greva mimo razgledne "srčne klopce".
In ko že misliva, da se nama ne bo treba nič več vzpenjati, prideva do razglednega stolpa ...
... seveda se povzpneva še nanj ...
... po razgled.
Sedaj pa res samo še dol in dol ...
... dol skozi gozd, ki naju na koncu osveži z enim nežnim pogled na cvetlico v popoldanskem soncu.
Za raziskovanje enega kotička na kočevskem koncu sva porabila 19.478 korakov na 12,8 km dolgi poti. In splačalo se je!!
Videoprojekcija prehojene poti
Še videoutrinki, nabrani na kočevskem koncu