29. 12. 2023
Divji potok in stene Markove glave
Tudi danes imava namen raziskovati nama še neznane kotičke na Dolenjskem. Zapeljeva se v vas Črmošnjice in tu parkirava avto.
Kaj pa je najin cilj? Mimo Divjega potoka priti na razgledne stene Markove glave in tam ujeti pogled na Črmošnjiško dolino.
S hojo začneva po asfaltni cesti in že kmalu se nama pridruži potok, ki je sprva videti čisto običajen potoček.
Ko stopiva v gozd, ...
... pa začne odkrivati svojo bolj igrivo podobo, in sicer:
z mlinom
s slapiči
kaskadami
brzicami
slapom
s spokojnostjo
in z divjino.
Divji potok v tekočem pogledu:
Markacija ob tej razgibani in slikoviti strugi naju opomni, da morava biti pozorna tudi na potko, ki zdaj zavija stran od potoka.
Ok, samo še en pogled na Divji potok, potem pa naprej navzgor ...
... malo višje, kjer naju pozdravijo trobentice in ...
... nekaj malega razgleda.
Slediva poti navzgor po kolovozu, ki vodi mimo ruševin nekdanje kočevarske vasi Ašalice. Kočevarji so jo na začetku 2. svetovne vojne zapustili, nato so jo poleti leta 1942 italijanski vojaki še požgali. Zdaj pa jo prerašča gozd, ki nekako skuša skriti to žalostno plat zgodovine.
Za zaraščeno vasjo se odpre prostrana travnata jasa.
Nato naju objame gozd in tako lahko spet slediva markacijam na drevesih.
O, koliko belih pik, no, markacija pa je tista, ki je obkrožena z rdečo ;)
Zanimivo odkritje - tudi drevesa imajo srce!
Še zmeren vzpon po listju ...
... in prideva na razgledišče, ...
... na katerem je poskrbljeno za varnost.
Hja, ker naju je prevzela igrivost Divjega potoka, si malo razigranosti privoščiva tudi midva:
Nato sledi počitek.
In ker sva na stenah Markove glave, lahko za razglede najdeva vsak svojo skalno steno:
Poleg teh pogledov je tukaj poskrbljeno še za to, da lahko pogledaš tudi samega sebe ;)
Ja, zanimivo kovinsko zrcalo! Ko se pogledava, vidiva, da sva nared za odhod. Ne vračava se čisto po isti poti.
Divji potok prečkava na drugem koncu.
Ob tem se nama oko ustavi na lepem vodnem vzorcu.
Dvigneva se nad potok, tako da ga ne vidiva, le slišiva njegovo igrivo gibanje.
Greva mimo drevesnih gob ...
... in mimo megamarkacije.
Mimogrede opaziva še naslednji smerokaz:
Dvigneva se po stopnicah, ...
... da si ga pogledava.
Sva že blizu izhodišča, kjer naju čaka najin jekleni konjiček. No, izbrala bi tudi katerega od teh, ampak nimava pravega ključa.
Preden se usedeva v avto, še malo pogledava naokrog in prepoznava stene Markove glave - so tam, kjer se sveti "kovinsko zrcalo".
Na tem zanimivem kotičku Dolenjske sva na 10 km dolgi poti naredila 13.460 korakov.
Videoprojekcija prehojene poti
