Rana ura ... meglena tura
Po zelo zasedenem marcu danes končno najdeva čas za hribe. Napoved je slišati obetavna, pooblačilo naj bi se šele popoldne. Zato čim prej pot pod noge. Glede na to, da nama je ta noč že vzela eno uro (menjava ure na poletni čas), se odpoveva podaljšanemu spancu in se zgodaj, takoj po kavici odpraviva na Kriško goro.
Takole je videti še zaspana Šmarna gora:
Ob tej sliki pa vsekakor moram zapisati to, česar se žal na njej ne vidi, to je čudovito jutranje petje ptic. Tako lepo pojejo, da obstaneva in jim prisluhneva ...
Za jutranjo osvežitev pa je tu še kopalnica na prostem :)
Tudi cvetlice se prebujajo ...
Hm, a so tudi one v pričakovanju sonca? Midva namreč nenehno pogledujeva proti nebu ... iščeva napovedane sončne žarke, pa ne pridejo in ne pridejo do naju. Sicer pa nama je danes glavno to, da se razhodiva in nadihava gorskega zraka.
In sploh se ne dolgočasiva – srečava celo »medveda«, ki se hoče povzpeti na drevo :)
Polovica poti je kopna, postlana z lanskim listjem, na drugi polovici pa se začne zima:
In za nekatere tukaj deluje vlečna služba:
Dobrodošlica pri koči
Ma, saj ni res ... megla ... pa je še zgodaj dopoldne, le kje je sonce?
Nanj čakava pred kočo ...
Obiskovalcev je kar nekaj, a so vsi v zavetju koče.
Midva pa vztajava tu zunaj, družbo nama dela en ptiček in topli čaj z dodatki.
Pred odhodom še en selfi,
v sončnem vremenu bi se zadaj videli Julijci.
V smučini ... pa kar brez smuči
:)
Pa še nekaj okoli tega napisa
Nekaj o razliki med tem, kaj vidijo oči ženske in kaj oči moškega
Barbara: romantičen pogled, na sliki je odpirač za buteljčno vino, ključ do srca ... ja kaj bi pa drugač pasalo zraven rožic :)
Boštjan: bat od motorja, pač tehnični pogled in nič drugega :)
Zdaj je poldan in začelo se bo popoldne. Midva sva tu spodaj in še enkrat pogledava proti nebu ... tam pa se za trenutek pokaže sonce ... No kakorkoli, imela sva lep dopoldan, čeprav sva malo spremenila znani rek: Rana ura ... meglena tura :)
