Najprej nekaj o naslovu tega dnevnika. Zakaj takšen? Morda lahko koga malo spomni na naslov filma Gremo mi po svoje. Na ogled tega filma imam zanimiv spomin, namreč z možem sva bila edina gledalca, celo kinodvorano sva imela zase. No pa nazaj k naslovu. Zanj sem se odločila, ker mi je všeč. Kdo pa se skriva v besedi MI? Pod MI se lahko najde vsakdo, ki ima rad gorske poti. In ta blog je namenjen takim. Toda pod MI se skriva še nekaj več. Obstaja tudi skupina MI, s katero že četrt stoletja tu in tam skupaj premagujemo hribovske stezice, se potimo, smejimo, debatiramo, skratka imamo se lepo. V naslovu je tako zajet namen tega dnevnika: z ljubitelji gora doživeti hribovska popotovanja. Pa prijetno pot pod noge!

Viševnik (2050 m)


10. 1. 2015


MI danes gremo na Viševnik. Že nekajkrat smo ga obiskali in vedno je poskrbel za lepe spomine. Kakšno zgodbo pa nam pripravlja danes? Na Rudnem polju smo deležni toplega sprejema. Termometer v avtu kaže +9 °C, in to ob 8-ih zjutraj. Ko stopimo iz avta pa nas močno pozdravi tudi veter, ki nas kar prestavlja v ritmu šumenja mogočnih pokljuških smrek. Ta veter prihaja s strani Triglava in je morda ostanek tistega vetra, ki je med 3. in 4. uro tega jutra dosegel absolutni rekord, zabeležen na Krederici: 221 km/h.

Takole se pozdravimo in pripravimo za pot.





Brez derez ne bo šlo.





Gor gre tudi brez vlečnice!




Na poti prežijo paparaci ...


  




















"Kje si?"       


                       Strmina ...  
          
                    
"Tukaj sem!"



                                      
                        
       In že na vrhu. Bravoo!!
Prvič nad 2000 m!



Eni se smejijo ...

         Drugi sprašujejo ...
"A še piha tam zgoraj?"





















    
 Nekateri se razgledujejo ...
 

             in tretji iščejo ...
"Kje je Matjaž?"
Skupinska fotka na vrhu, ampak eden manjka.


Zdaj pa še kompletna pod vrhom
p.s.: Skupaj z Nadinimi novimi čevlji :)



Dobra volja ob Mileninih minutah za humor





 Zdaj pa naprej dol



Današnjo zgodbo
popestrijo kaskaderji na stezi.




Poskok





... telemark.
Prvi obrat ...
... drugi obrat ...


Slovo ob kavici, čaju in drugih osvežilnih napitkih :)



Sedaj pa še tisti del zgodbe, ki nas kar naprej vleče v višine. To je zgodba, ki jo pišejo prelepi razgledi:














 












To je tokratna zgodba z Viševnika in lepo nam je bilo sodelovati v njej.


  



P.S.: V tej zgodbi pa si je svoje mesto očitno hotel priboriti tudi najin avto. Želel je biti na sliki, in s pomočjo merilnika hitrosti mu je (na najino žalost) na poti domov to tudi uspelo. :(