Najprej nekaj o naslovu tega dnevnika. Zakaj takšen? Morda lahko koga malo spomni na naslov filma Gremo mi po svoje. Na ogled tega filma imam zanimiv spomin, namreč z možem sva bila edina gledalca, celo kinodvorano sva imela zase. No pa nazaj k naslovu. Zanj sem se odločila, ker mi je všeč. Kdo pa se skriva v besedi MI? Pod MI se lahko najde vsakdo, ki ima rad gorske poti. In ta blog je namenjen takim. Toda pod MI se skriva še nekaj več. Obstaja tudi skupina MI, s katero že četrt stoletja tu in tam skupaj premagujemo hribovske stezice, se potimo, smejimo, debatiramo, skratka imamo se lepo. V naslovu je tako zajet namen tega dnevnika: z ljubitelji gora doživeti hribovska popotovanja. Pa prijetno pot pod noge!

Kriški podi (nad 2000 m) in kozorogi

13. in 14. 8. 2015

Dolgoletna želja ...
Gotovo ima vsak, ki rad hodi v hribe, kakšno svojo posebno gorsko željo. Ena mojih takšnih želja je: videti mogočne kozoroge v njihovem naravnem okolju. In s tem v mislih se odločiva za pot na Kriške pode čez Sovatno.
Ali bo ta moja dolgoletna želja uresničena? Hm, bomo videli. Zato, čim prej pot pod noge ... tudi če je še tema:



Aljažev dom v dolini Vrat še ob jutranjem svitu


Nagrada za prikrajšan spanec so posebni pogledi na prebujajoče se jutro med gorami:






Ena zanimivost poti čez Sovatno so tudi takšne spodbude na vsakih 100 m vzpona. In včasih se ti zdi, da se dviguješ hitro, ko pa so noge bolj utrujene, skale z naslednjo takšno spodbudo kar ni in ni.

Seveda je ob tej poti še mnogo takšnih in drugačnih motivov, ki ti popestrijo hojo, razvedrijo oči, dajejo novih moči. Med njimi so tudi zanimive skalnate figure ...









... na primer tale skalna gmota (na sredini) ...

... no, poglejmo si jo približano: pravzaprav je to obraz, ki vpije v nebo ... morda pa zame kliče kozoroge ...
:)



Pot čez Sovatno

Takole nad potjo čez Sovatno bdi Triglav.











Kje rastejo smreke!






In kje rastejo rožice!







Strmina in na srečo še senca, ...













... ampak ne za dolgo, tu je že sonce in hoja po melišču navzgor ...


 Skalne stene levo in desno





"Mozaik" v kamnu



 

Tam v daljavi pa en kozorog!

Uuu, srce mi zaigra, ampak saj ga komaj vidim.
Ali bom okusila le toliko svoje želje?

 Grem naprej!

 
 








Nekaj malega zajl!







"Avtoštop"? ... Nič ne bo, kar lepo peš naprej :)


 















In sedaj ... ja čisto zares, tam so kozorogi!!!

Ganjena obstanem. Kar ne morem verjeti, da se moja dolgoletna želja uresničuje! Prepustim se tem lepim prizorom, Boštjan pa zavzeto fotografira. Tako sledi nekaj lepih posnetkov veličastnih kozorogov:






Boj za skalno polico



Še malo gibalnih vaj
 Zmagovalec
                                                                                          Uh, a gre proti fotografu?!
 Molitvena drža


 

Zdaj pa vsak po svoje


Kozorogi se razgubijo po svojem planinskem kraljestvu, midva pa zavijeva
na Dovški Pihavec (2213 m).

Zadaj: Razor (2601 m)
 Tu je nekaj razgledov z njega:
Stenar (2499 m)
Indijanec
Srednje Kriško jezero
(1939 m)
Bavški Gamsovec (2391 m) in Pihavec (2419m)
Na poti do koče:













Na enem od razglednih podov Kriških podov (levo Razor, desno Kriški rob)


Spodnje Kriško jezero (1880 m)
Mimo Pogačnikovega doma (2052 m) do zgornjega jezera



Srečanje z malim kozorogom in njegovo mamico


      

Zgornje Kriško jezero

(2154 m)
Nato kar nekaj gneče pri koči ...



"Mee, morda mi ta čelada še pride prav."

Večerni razgledi

Razgledi naslednjega jutra 
  
















In seveda brez kavice ne gre ...

Pot nazaj 





Še nekaj razigranih malih kozorogov čisto blizu koče

  

  


Zdaj ko se vračava, razmišljava:

Ali sva poslikala že vse zanimivosti na tej poti?

Ha, glej glej ... očitno sva nekaj spregledala. Markacije! In to take posebne markacije, ene so prav posrečene face:
  

 Tudi na poti dol se prileže počitek.








V dolini pa po kamniti poti prehitiva zanimivega pohodnika.
 
 Skoraj na cilju ... še obvezno slikanje pri klinu:


Takole pa je videti Aljažev dom podnevi.


:) Ni kaj, na koncu tega dvodnevnega potepanja mi ne preostane drugega, kot da z velikim zadovoljstvom vzkliknem: Moja dolgoletna gorska želja je bila uresničena!