Najprej nekaj o naslovu tega dnevnika. Zakaj takšen? Morda lahko koga malo spomni na naslov filma Gremo mi po svoje. Na ogled tega filma imam zanimiv spomin, namreč z možem sva bila edina gledalca, celo kinodvorano sva imela zase. No pa nazaj k naslovu. Zanj sem se odločila, ker mi je všeč. Kdo pa se skriva v besedi MI? Pod MI se lahko najde vsakdo, ki ima rad gorske poti. In ta blog je namenjen takim. Toda pod MI se skriva še nekaj več. Obstaja tudi skupina MI, s katero že četrt stoletja tu in tam skupaj premagujemo hribovske stezice, se potimo, smejimo, debatiramo, skratka imamo se lepo. V naslovu je tako zajet namen tega dnevnika: z ljubitelji gora doživeti hribovska popotovanja. Pa prijetno pot pod noge!

Kamniški vrh (1259 m)

Sobota, 27. 12. 2014
Tokrat midva.
Zjutraj se odpraviva na Kamniški vrh. Razmišljava, da bo šlo za še en običajen vzpon nanj, in ker sva to pot že velikokrat prehodila, s seboj ne vzameva fotoaparata. Videti je zelo obetavno - kamniške planine so obsijane s soncem. Že vožnja do izhodišča teče v pričakovanju, da še ujameva sončne žarke pred napovedanim poslabšanjem vremena. Pri mostičku pustiva avto in veselo zakorakava v strmino. Hm, nad Krvavcem vidiva oblak. V daljavi pa se sliši neumorno delo motoriziranih gozdarjev. Ko premagava nekaj začetnih strmin, pa nič več ni sledu o soncu. Ali je to res? A so to res snežinke? Tako je - očitno naju bo namesto božanja sončnih žarkov spremljalo rahlo pikanje snežink. No to pa popestri najino pot. Morda bi to v tej "poletni" zimi bilo vredno kakšne objave. Medtem sva že na vrhu. Ni fotoaparata, ne bo slik? Aha, kaj pa, če uporabiva telefon? Prej se nama to ni posvetilo, zato zdaj sledi nekaj slik samo z drugega dela poti, od vrha pa dol v dolino.


Selfi je uspel.

Brr ... je mraz.
Osamela klopca s pogledom proti Kamniku



Še pogled levo in desno:




Boštjan, zaščiten pred mrazom in vetrom ...
... jaz pa imam zaščitno kremo pred soncem v nahrbtniku.

Dva plavčka pri lovski koči


Tako veliko jabolko, da bi bilo kar za tri ...








  ... morda pa bo za tri 


Očitno vsem tekne :)  
















Pa naju je dočakal skupaj s prosojno snežno prevleko.

Tokrat sva na nama dobro znani poti okusila, da glede vremena do zadnjega nič ni ziher in nikamor brez toplih zimskih dodatkov, ja ta rezerva nama je prišla še kako prav.



Koča na Klemenči jami (1208 m)

Sobota, 20. 12. 2014
Končno je uspelo – končno se na soboto, ko smo dogovorjeni, naredi lep dan. Ni tistih oblakov, ki napovedujejo dež, tako značilnih za zadnje čase, nebo se kaže v svoji modrini. Dobimo se na Petrolu na kamniški obvoznici. In tokrat se nas nabere kar lepo število: 15 hribolazcev. Razdelimo se po jeklenih konjičkih in krenemo čez Kranjski Rak v Logarsko dolino. Ko pridemo do parkirišča se odpira pot po senčni strani Alp.
Pot je zelo pestra:
Štart pri penzionu Na razpotju



Pred predorom


V predoru   


Za predorom


                          Mimo majhnih slapov


 
... pa še prek mostička

Ob poti tudi telohi (decembra!)


 


                                   Sprejem pred kočo :)










Čas za okrepčilo







Mi od MI

Zdaj pa k naravni znamenitosti










Nekaj razgledov s poti:










Še obisk slapa Palenk


 
Tik pred odhodom


To je nekaj vtisov v sliki in besedi z obiska te prelepe (čeprav tokrat senčne) Logarske doline.