Najprej nekaj o naslovu tega dnevnika. Zakaj takšen? Morda lahko koga malo spomni na naslov filma Gremo mi po svoje. Na ogled tega filma imam zanimiv spomin, namreč z možem sva bila edina gledalca, celo kinodvorano sva imela zase. No pa nazaj k naslovu. Zanj sem se odločila, ker mi je všeč. Kdo pa se skriva v besedi MI? Pod MI se lahko najde vsakdo, ki ima rad gorske poti. In ta blog je namenjen takim. Toda pod MI se skriva še nekaj več. Obstaja tudi skupina MI, s katero že četrt stoletja tu in tam skupaj premagujemo hribovske stezice, se potimo, smejimo, debatiramo, skratka imamo se lepo. V naslovu je tako zajet namen tega dnevnika: z ljubitelji gora doživeti hribovska popotovanja. Pa prijetno pot pod noge!

Golica (1835 m) in narcise

18. 5. 2015

V skladu z vremensko napovedjo se nadejava lepega sončnega dne. Najin cilj: obiskati Golico v mesecu narcis. Toda v pričakovanju, da bova videla bele narcise, vidiva Golico, obdano z belo meglo in oblaki. Kaj sedaj, ali bova sploh videla narcise? Nič, prišla sva do sem, pa greva na vrh, če ne drugega, se bova vsaj razhodila. Spremeniva načrt poti in se vzpneva po Zimski poti. Po tej še nisva šla in kljub slabi vidljivosti nama je sama pot zelo všeč.

Ta odsek z nekaj klini je prav prijetna popestritev te zimske poti.



Iz megle se koča kar naenkrat znajde pred nama. Tokrat jo izkoristiva, da se v njej ob kavici ogrejeva, posušiva in morda pričakava napovedano sonce. Tega pa ni in ni na vidiku. Vseeno se čez čas odpraviva na vrh Golice.



Dokaz, da sva v megli našla pravi vrh :)
 



Z vrha Golice se v vetru in megli napotiva na Krvavko, na pobočja narcis.




Upava, da je veter na najini strani in bo razpihal meglo!

Kako piha, se prav dobro vidi in sliši na naslednjem videoposnetku ...


... veter prežene meglo in tam spodaj se pokaže koča ...

... in končno - na obzorju (tisto belo) se že rišejo narcise!

Dočakala sva jih!!!

 

Tale pa ima med narcisami kar svojo hiško.

Na vrhu Male golice

Pogled na Krvavko
Sedaj pa naj se razkošje narcis začne ...















Tole pa se že vidi sedlo Suha, čez katerega se spustiva v dolino.

Od tukaj pa naju začne spremljati sonce, tako da se še težje ločiva od prelepih pogledov na bele strmine.


Prevzame pa naju tudi pogled na razkošje v rumenem ...



... še dobro, da hudega bika ni bilo doma :)




Na koncu lahko rečeva le: vredno je bilo iti skozi meglo, veter, mraz ... 


Znamke iz arhiva: Stegovnik (1692 m)


7. 11. 2013
Ker spet ni časa za hribe v živo, pa je morda čas za brskanje po arhivu. Izbrskam Stegovnik – nekoliko pozabljeno goro na robu Karavank. Vendar ta gora svojim bolj redkim obiskovalcem zelo veliko ponudi: gozdno pot, slap, strmino, hojo po razgibanem grebenu, prelepe odprte razglede in seveda atraktivna okna. Vsekakor je to gora, katero bi z veseljem obiskala še večkrat.



 









 Za začetek naju pozdravi blatna cesta ...
... en slapič ...

... in jutranji sončni žarki.
Premagovanje ovir
 Mimo koče naprej v gozd









Prehiti naju tale gozdni prebivalec.
Ni čudno, da je tako hiter,
ko pa ima toliko nog.



In zdaj Boštjan, tudi z dodatnima nogama :)










 
Dodatna podpora (1. del)
 
 Strmina
  
 Nato se odpre pogled na Košuto z malo belim kožuhom.
Dodatna podpora (2. del)
Pogled na Kamniške Alpe
Pogled tja čez mejo, v Avstrijo
Pogled na Triglav
 Slika z vrha
Rogovila s Storžičem v ozadju
Pogled na Košuto - tisto zadaj:)

 Pogled na greben Stegovnika
 Spust
Še en pogled na Kamniške Alpe
 Pa na Triglav
 Pred steno z okni 

In sedaj sva tu pred okni. Ta naju tako prevzamejo, da pozabiva slikati. Ampak nič hudega - imava jih na videoposnetkih! Zato vabim na ogled, kako se hodi skozi okna:

Skozi okna (1. del)

Skozi okna (2. del)


V notranjosti in ... malo bolj neroden izstop :)
Še pogled na okna z druge stani

Pred povratkom do doline nama Stegovnik postreže še z nekaj lepimi jesenskimi pogledi: