15. 1. 2022
V dilemi med imeni
Danes imava začrtano pot čez dva vrhova, ki imata takšna imena, da se glede njih lahko pojavi tudi kakšna dilema.
Prvi vrh je Javor. Dilema bi lahko bila, na kateri Javor točno greva, saj je pri nas več vrhov s takšnim ali podobnim imenom, na primer Javorjev vrh, Javoršček, Javorč, Javornik. Torej, da bo to jasno, naj povem, da greva na Javor, ki je v Posavskem hribovju. Glede dileme okoli drugega vrha pa malo kasneje.
Štartava s parkirišča blizu lovskega doma na prelazu Podmeja, kjer naju pričaka rahla snežna podlaga.
Na kratki razdalji se srečava z različnimi markacijami, zato očitno sledi učna ura iz markacij:
klasika (Knafelčeva markacija) podčrtana z modro - oznaka za dvonamensko pot
rumeno-modra markacija Poti kurirjev in vezistov
nova markacija za gorsko kolesarsko pot (v obliki gonilke kolesa)
dodatek s smernikom
in še markacija "Zoro" ;)
Kakšna učna pot! Če bi le lahko, bi zdaj dala možgane na pašo, ampak morava budno skrbeti za varen korak.
Led na poti!!
Zaledenelo "srce"
Takšen kolovoz naju pripelje do asfaltne ceste in manjšega zaselka.
Prideva do smernika "levo za pohodnike, desno za avtomobiliste" in seveda nisva prav nič v dilemi, kam morava zaviti.
V dilemi pa sva zaradi imena. To naj bi bil smerokaz za najin drugi vrh, in sicer Partizanski vrh. Tako pač piše na najinem zemljevidu, ampak na tablah, ki jih srečujeva, povsod piše Planina ali pa Sveta planina. Torej sva v dilemi, ali je pred nama vrh ali planina, ali je to Partizanski vrh ali Sveta planina. Ok, najprej greva na Javor, potem pa bo, kar bo ...
Spet sva na kolovozu in delava obvoze mimo poledenelih luž.
Hm, kakšen odtis pa je to? Ali gre za nov tip derez?
Kaj pa, če je tu okoli s takšnimi derezami kolovratil medo?! Za vsak primer se začneva bolj glasno pogovarjat, da se nama bo kak tak sprehajalec raje ognil.
Greva naprej in, zanimivo, pot naju pripelje direktno na smučišče z imenom Medvednica.
Aha, sem so bile torej namenjene tiste stopinje ;)
Smučišče trenutno ne obratuje, tako da lahko z njega v miru pogledava proti Ojstrici ...
... in Raduhi.
Zdaj pa gor po smučišču - in to brez vlečnice ...
... hja, se mi kar pokadi iz glave ;)
Nadaljujeva proti Javorju, podlaga za hojo je ponekod snežna ...
... ponekod strma in pokrita z listjem.
Tu in tam je treba stopiti tudi čez kakšno ležeče drevo.
Ves čas pa hodiva mimo pokončnih dreves, ...
... na katera se za kratek čas podpiševa s svojima sencama.
In tako doseževa najin današnji prvi vrh ...
Sledi skupna fotka ...
... in lovljenje "razgledov" med drevesi.
Po krajšem postanku za malico se s tega vrha spustiva po drugi strani.
Nato se odpre razgled na ... hm, na vrh ali na planino?
No, iz tega zornega kota bi lahko šlo za vrh na planini! Ampak šalo na stran, čas je, da razčistiva to dilemo. Odgovor najdeva na spletu: Ta vrh se je najprej imenoval Sveta planina. Tik pod vrhom namreč že od 16. stoletja stoji Marijina cerkev. Leta 1955 pa so vrh preimenovali v Partizanski vrh, ker so tukaj med 2. svetovno vojno potekale številne kurirske poti. Novo ime se je obdržalo do leta 2002, ko so vrhu vrnili prvotno ime.
Očitno greva na Sveto planino.
Tale tla na cesti pod Sveto planino pa se svetijo - previdno čez led!
Mi2 na njenem vrhu ...
... z razgledom na trboveljsko dolino ...
... in na pogorje Mrzlice
360-stopinjski videorazgled z vrha
Pri spustu s Svete planine še pogled na Javor (v ozadju)
Pri povratku greva mimo zaprte Koče pod Javorjem.
Pot naju vodi še mimo preže ...
... in nama odpre takšen pogled proti Mrzlici.
Nato se spet priključiva na cesto, po kateri sva danes že hodila, in srečava enega kosmatinca ...
... ja, ni medo, je le sramežljiv muc, ki hitro zbeži pred nama.
Prideva na izhodišče. S 17.145 koraki sva prehodila 12,5 km dolgo pot. In na koncu lahko brez vsakršne dileme rečeva, da je za nama še ena luštna pot, pa naj so imena vrhov takšna ali drugačna!
Videoprojekcija
