Samotni Kozji vrh
Samota - prijetno je okusiti tisti pravi hribovski mir, ko tako rekoč slišiš tišino. No, glede na vse večjo obiskanost naših gora takšna hribovska samota ni več tako samo po sebi umevna. Seveda pa jo je še mogoče najti. Midva jo greva tokrat iskat na Kozji vrh.
V dolini je mrzlo, megleno jutro. Tu, kjer parkirava avto, termometer kaže -5 stopinj. Brr ...
Takoj za to jaso zagrizeva v strmino. Ob tem v fotografski objektiv ujameva prizore, ki jih rišeta mraz in megla.
Opla, ujamem se v mrežo ...
... še dobro, da ni pajkova mreža!!
Hodiva po pikastem listju (hm, morda je to jesenski modni hit?!) ...
... pod listjem pa se skrivajo ledeni kristalčki, in ko stopava po njih nama pod čevlji zanimivo hrstlja.
Višje ko greva, bolj toplo nama postaja. Najprej si misliva, da je tako zaradi strmega kolovoza v začetnem delu poti. Ko pa stopiva iz pasu megle, ugotoviva, da je za prijetnejše temperature odgovorna toplotna inverzija.
Občudujeva jasnino nad nama, čeprav ves čas hodiva v zavetju gozda.
Odsev hribov in jasnine na ovitku telefona
Sončni žarki prihajajo skozi veje in dosežejo tudi ostanke nekdanjih dreves.
Mešanica temperatur iz sončnih žarkov in hladnega jutra na skalnih stenah ustvarja različne "smrklje" :)
Skozi gozd se pot večinoma prečno vzpenja. Na nekaterih delih je potka zelo ozka in preči strma pobočja. Na teh pobočjih leži kar nekaj podrtih drevesih, na katerih domujejo gobe.
Prideva pod pečine Kozjega vrha.
Do sedaj še nikogar nisva srečala. Malo pod sedlom pa zaslišiva oddaljeno šumotanje. Postaja vse glasneje ... obstojiva, napneva oči, Boštjan pripravi fotoaparat in ob vsem hitrem dogajanju le uspe posneti del črede, ki dirja po grapi navzdol ...
... nato je spet vse mirno. Na poti "srečava" samo še njihove kroglaste sledi :)
Na sedelcu malo pod vrhom Boštjanovo fotografsko pozornost pritegnejo zamrznjene mlake.
latte macchiato
cappuccino
espresso
Pred nama je še zadnja strmina.
Odpirajo se vmesni razgledi ...
... na greben Košute
... na Triglav
Tik pod vrhom naju pričaka tanka snežna preproga.
Na vrhu naju pozdravi sonce, ...
... delno zasnežena klopca ...
... in prečudoviti razgledi:
Kočna, Kalški greben, Krvavec in megla v dolini
Kočna
Krvavec
Storžič
Triglav
Greben Košute
Midva
In ob vsem tem nama vrh ponuja tudi samoto, tišino, mir ... skratka je zelo lepo! Ampak ker so v teh zimskih mesecih dnevi krajši, morava nazaj. Pot naju vodi po isti poti, vseeno pa ujameva še nekaj pogledov.
Črte na nebu
Drevesa
Drevesna goba v popoldanskem soncu
Prečenje po ozki stezi
Povratek v megleno cono
In tam spodaj naju bel v belini in sam samcat čaka najin avto.
Ko prideva do njega, vidiva, kje sva ga pustila. Zjutraj tega nisva mogla videti ...
... ves čas je gledal Kočno!
Ja, na takšnem lepem razgledišču sva parkirala najinega jeklenega konjička.
Tukaj pa na leseni ograji najdeva še jekleno "rožico" oziroma v ivje odet žebelj.
Koliko lepih in zanimivih pogledov nama je ponudil današnji vrh! In glede na to, da sva bila danes edina dvonožna obiskovalca Kozjega vrha, sva lahko cel dan uživala v sicer vse bolj redkem hribovskem miru ...
Za konec še projekcija poti na samotni Kozji vrh: