Najprej nekaj o naslovu tega dnevnika. Zakaj takšen? Morda lahko koga malo spomni na naslov filma Gremo mi po svoje. Na ogled tega filma imam zanimiv spomin, namreč z možem sva bila edina gledalca, celo kinodvorano sva imela zase. No pa nazaj k naslovu. Zanj sem se odločila, ker mi je všeč. Kdo pa se skriva v besedi MI? Pod MI se lahko najde vsakdo, ki ima rad gorske poti. In ta blog je namenjen takim. Toda pod MI se skriva še nekaj več. Obstaja tudi skupina MI, s katero že četrt stoletja tu in tam skupaj premagujemo hribovske stezice, se potimo, smejimo, debatiramo, skratka imamo se lepo. V naslovu je tako zajet namen tega dnevnika: z ljubitelji gora doživeti hribovska popotovanja. Pa prijetno pot pod noge!

Kranjska reber (1435 m)


25. 7. 2015


Ali se da prelisičiti vreme? Nekaj takega sva tokrat poskusila midva. Ponoči je močno deževalo, sedaj pa se kaže dokaj jasno jutro. Vremenska napoved pravi, da bo brez dežja zdržalo samo dopoldne, popoldan znova prihaja dež z nevihtami. Zato želiva izkoristiti ta vmesni čas.

Odločiva se za Kranjsko reber. Je blizu in tudi hoje je ravno prav za eno dopoldne. Na prelazu Črnivec (902 m) naju pričaka prostoren parkirni prostor. Ob njem stojijo table, ki mimoidoče spominjajo na naravno katastrofo, ki so jo na tem področju doživeli pred 7 leti.


Zdaj pa najprej prečkava cesto in nato zakorakava v hrib:


Slediva markacijam ...


... hm, a to naj bi bila pot?

Tako kaže!

Pravzaprav se morava prebijati skozi visoko travo in bodičasto robidje ...




 ... in ker je seveda ponoči deževalo, se ne moreva ogniti posledicam prebijanja skozi goščavo:













                                                           Takole premočena morava nadaljevati pot.
 
Tu skozi sva se že prebila ...

... a vseeno je lepo :)

In še en del take poti se pokaže pred nama!

 

 
Nato pa ... čudovita gozdna potka s pozdravi toplih sončnih žarkov!
 

 
Zatem se potka nadaljuje med zeleno praprotjo, lepimi razgledi ...
 

 
 ... in razkošjem slastnih borovnic!
 
Na vrhu pa naju pozdravi izbrana družba in lepi razgledi.
 


Velika planina

A paseta mulo??

Lepo v vrsti

Spredaj Lepenatka, zadaj Veliki Rogatec
 

Čas za malico
En veseli pastirc :)
 Skupinski sliki


Po poti nazaj je treba še kaj poslikati ...

Le kaj slika?

Poglejmo:















 
 Konkurenca mora bit :)

  
 In zato še nekaj posnetkov konkurence:  
 






 
 Nabiranje hrane pred naslednjo rundo dežja:
 
 
 
 
In res, že čutiva prve kaplje dežja, pospešiva korak in na srečo kmalu prideva do avta.

 
No, malo pa nama je le uspelo prelesičiti vreme. Resda sva bila dvakrat mokra, sva pa deževni napovedi ukradla nekaj suhih uric, veliko lepih razgledov in še zvrhano mero borovnic za slastno popotnico!  

Lučki Dedec (2023 m)

1. 7. 2015

Proti hribom pogledujeva pogosteje, kot pa nama jih uspe obiskati. Tako se že nekaj časa spogledujeva z Lučkim Dedcem. In hura, danes ga imava možnost obiskati! Izbereva pot, ki vodi mimo Planine Podvežak, se dvigne na Desko, spusti na potko mimo Vodotočnika in se nato vzpne gor na Lučkega Dedca. Za sestop pa izbereva pot, ki ponuja lep pogled na Korošico, in se tako na Planino Podvežak vrneva z druge strani. Več podrobnosti pa seveda sledi ob slikah. Sedaj pa kar z nama na pot. .. 

Tukaj na okoli 1400 m nadmorske višine pustiva avto. Ob tem pa je prav povedati, da naju je cesta prijetno presenetila. Namreč kar precejšen del ceste so pred kratkim uredili, čisto na novo asfaltirali, le v zadnjem delu je ostal makadam. Tako je bilo najinemu konjičku prihranjenih kar veliko pretresov, ki jih običajno ponuja cesta do takih gorskih izhodišč.









Čez ograjo na prag
Planine Podvežak






Planina Podvežak v jutranjem soncu



Pot nad planino je v začetku še v prijetni senci.

Glede na stopinje in določene kupčke je ta pot tudi ena od pomembnejših povezav do pašnih površin za domače sprehajalke - krave.   


In kot kaže slika desno, nekatere kakajo s posebnim stilom (eni je to uspelo v stilu harmonike).











Nekaj časa imava še jasno nebo. Ob vzponu na Desko oz. Vežo (1970 m) nama sonce kar neusmiljeno jemlje moči.




Na vrhu Deske z Ojstrico in prvimi oblaki v ozadju 
 Tudi na Deski















Sedaj pa naju čaka spust :( do jezera Vodotočnik.


















To jezero leži na višini 1840 m in je v Kamniško-Savinjskih Alpah edino pravo visokogorsko jezero z vodnim izvirom in odtokom. Glede na tukajšnje arheološke najdbe so občasno ob njem bivali pastirji in rudarji že pred 2000 leti.


























Rožica v svojih mladih letih ...

... čaka pa jo tole ...









 In ta vrh je najin današnji končni cilj.
Dva dedca: prvi je moj, tisti zadaj pa je Lučki Dedec.




























      
        

      








       Mini počitek





 



 Še malo po skalah...


... in končno na vrhu!


Na vrhu pa ... pristno veselje ta pravega dedca ...

 ... in zaslužen počitek! 

 

















  

    ...






Ker se nama sonce skrije za oblake, ujameva le nekaj malega razgledov:

Ojstrica
Kocbekov dom na Korošici

Zelenica na vrhu Dedca
 










Čas je za povratek in vračava se nad temi travnatimi pobočji Korošice:



























 Na tej potki srečava mladega gada!


Naletiva pa tudi na zanimiv kupček z dodatki, ki ga je tu pustila ena od domačih sprehajalk ...

















S te potke se še lepo vidijo:
planinski dom, 


nogometno igrišče


in trenutno otožni Lučki Dedec.



To, da se ne vračava po isti poti, je vsekakor popestritev hoje in priložnost za še več razgledov.

 


































Planina Podvežak v popoldanski oblačnosti  


Multikrava?!  
Skupinski posnetek


Lepo se je bilo srečati s tem Lučkim Dedcem. Vsega skupaj nama je vzel dobrih šest ur hoje, dal pa nama je veliko veliko lepih spominov, ki bodo trajali in trajali.