Najprej nekaj o naslovu tega dnevnika. Zakaj takšen? Morda lahko koga malo spomni na naslov filma Gremo mi po svoje. Na ogled tega filma imam zanimiv spomin, namreč z možem sva bila edina gledalca, celo kinodvorano sva imela zase. No pa nazaj k naslovu. Zanj sem se odločila, ker mi je všeč. Kdo pa se skriva v besedi MI? Pod MI se lahko najde vsakdo, ki ima rad gorske poti. In ta blog je namenjen takim. Toda pod MI se skriva še nekaj več. Obstaja tudi skupina MI, s katero že četrt stoletja tu in tam skupaj premagujemo hribovske stezice, se potimo, smejimo, debatiramo, skratka imamo se lepo. V naslovu je tako zajet namen tega dnevnika: z ljubitelji gora doživeti hribovska popotovanja. Pa prijetno pot pod noge!

Lubnik (1025 m)

21. 2. 2016

Na kratko

Tako na kratko greva na Lubnik. Ta pot nama ne vzame veliko časa. Hoje je ravno toliko, da si malo prevetriva pljuča. Danes vreme ni kaj posebnega, prevladujejo oblaki, vmes se tu in tam pokaže sonce, čutiva tudi veter, ob vsem tem pa naju veseli, da prav nič ne kaže na dež.
Kot opaziva, je Lubnik zelo priljubljena točka, saj srečava precej pohodnikov.


Potko tlakujejo prepletene korenine pa tudi skale.













Glede na večdnevno deževje današnjo potko zaznamuje predvsem blato ...


Medtem ko na marsikaterem mestu gledava, kam bi stopila, da ne bi obtičala v blatu, pa lahko opaziva še čisto sveže rastlinice ...

Listki v listju


                    List s tatujem

Med hojo se razkrijejo pogledi na bele gore. Ti razgledi sicer niso najbolj jasni, jih pa vseeno z veseljem pogledava.






In spet je treba gledat pod noge ...












:) hm, ta kuža pa nima pack od blata ...






Na prelomnih tisoč metrih !!


 Mimogrede: od tukaj naprej so parcele že razprodane :)

 Z Lubnika se vidi marsikam:


Košuta

Kočna, Grintavec

Storžič

Blegoš

 Ratitovec, Triglav (desno)


                    Midva


En pogled skozi resice leske


Živahna cvetka, navadni jetrnik - osvežitev za oči






V koči se nič ne zadrživa, ne najdeva namreč prostega mesta. Kmalu se odpraviva dol ... in to previdno ... saj pri nekaterih mimoidočih vidiva, da jim ni uspelo - pot morajo nadaljevati z blatnim pečatom na ...



 
Za današnje doživetje poti na Lubnik lahko rečem:
Bilo je kratko in blatno. Vseeno nama je bilo všeč, zato si ga še želiva obiskati, vendar si bova drugič za hojo na ta vrh vzela več časa in nanj šla po malo daljši, grebenski poti, pa še mimo starega gradu ...


Jerebikovec (1621 m) in Kamnati vrh (1658 m)

30. 1. 2016

Na lovu za modrim nebom

Avto napolnimo do zadnjega sedeža. Ustavimo se na Korenskem sedlu. Parkiramo ob mejnem prehodu. Čakata nas dva vrhova. Nista markirana in tudi drugače nista kaj preveč znana. Zavzemata pa svoje mesto na Karavankah. Te pa niso neopazne – so najdaljše slovensko, približno 120 km dolgo gorovje, ki se vleče od Tromeje do Uršlje gore.

Pa se podajmo na iskanje poti na ta dva vrhova. In kot kaže to megleno jutro, se podajamo tudi na lov za modrim nebom.


Začetek poti je dobro viden.
Tudi v prvem delu hoje po listju nas uhojena potka lepo vodi.

 












Na prehodu čez gozdno cesto
Andrej: "Malo postojmo, morda dočakamo sonce!" :)

Boštjan se medtem kratkočasi z drsanjem po ledu ...

... Milena pa z razmišljanjem.

Ni sonca ... ni modrega neba, podamo se naprej.
Tudi uhojene potke ni več in tako pač nadaljujemo vzpon v smeri navzgor.








   

Zanimiva trava na tem brezpotju







En preblisk modrine?!


Ha, pa čisto zares! Za trenutek veter delno razkrije pogled na vršace tam čez.



Toda veter ob skromnih sončnih žarkih prinese predvsem mraz, brrr ...


Gradbena mojstrovina iz naravnih materialov, ki jih je tu seveda na pretek.


Naš današnji prvi vrh


In tu ulovimo delček modrega neba!!



Naša četica smelo zakoraka proti drugemu vrhu.


Najprej je nekaj spusta ... ja, spust se kar prileže, toda z rahlim priokusom, saj bo nazaj grede treba tu gor ...

Pri lovski koči na avstrijski strani



Do te lovske koče smo se predvsem spuščali ...









... zdaj pa še vzpon na ta drugi vrh ...


... in kmalu je pred nami.





Avstrijsko ime za Kamniti vrh

Zanimivo:
na avstrijski strani je visok 1650 m, pri nas pa 1658 :)





Nekaj poizkusov sonca, da bi nam na tem drugem vrhu pričaralo modro nebo, žal ni uspešno.


Nič ni razgledov, pomalicamo in se odpravimo dol ...
pa po strmini gor ...


in spet dol ...



... nato pa nas tam, kjer smo na poti gor malo postali, pričaka sonce skupaj z modrim nebom :)


Še čez žičnato ograjo

... in že smo pri avtu.




Očitno se zdaj sonce želi odkupit, ker nam na vrhu ni pomagalo pri lovu za modrim nebom. Zato se odločimo,
da bomo trenutno vedrino izkoristili za obisk Nordijskega centa Planica.




 





















Ni kaj, prav smo se odločili, da pogledamo novo podobo skakalnic v dolini pod Poncami. Lepo so tole uredili. Naužijemo se lepih razgledov.


Še pogled proti hribom, po katerih smo danes hodili.


Navsezadnje lahko rečemo, da je bil naš današnji lov za modrim nebom zanimiv, prijeten in da smo kljub vsemu ujeli nekaj modrine.