Najprej nekaj o naslovu tega dnevnika. Zakaj takšen? Morda lahko koga malo spomni na naslov filma Gremo mi po svoje. Na ogled tega filma imam zanimiv spomin, namreč z možem sva bila edina gledalca, celo kinodvorano sva imela zase. No pa nazaj k naslovu. Zanj sem se odločila, ker mi je všeč. Kdo pa se skriva v besedi MI? Pod MI se lahko najde vsakdo, ki ima rad gorske poti. In ta blog je namenjen takim. Toda pod MI se skriva še nekaj več. Obstaja tudi skupina MI, s katero že četrt stoletja tu in tam skupaj premagujemo hribovske stezice, se potimo, smejimo, debatiramo, skratka imamo se lepo. V naslovu je tako zajet namen tega dnevnika: z ljubitelji gora doživeti hribovska popotovanja. Pa prijetno pot pod noge!

Prisojnik (2547 m)

22. 8. 2017

V čakanju
Čakanje je nekaj, kar nas v življenju zelo pogosto spremlja. Za naju je tudi osvojitev Prisojnika povezano s čakanjem. Že kar nekaj sezon sva ta vrh imela v svojem hribovskem planu. Nekajkrat nama je načrte prekrižalo vreme, nekajkrat pa zanj enostavno nisva bila dovolj pripravljena. Toda kdor čaka, dočaka.

Tako se danes zgodaj zjutraj odpraviva na pot. Po desetminutni vožnji ugotoviva, da so čelade ostale doma. Ni kaj, obrneva se in greva po njih - je bolje tako. No, saj bo gora počakala na naju, tudi če prideva malo kasneje. Čas na današnji vožnji pa nama vzame še čakanje zaradi del na vršiški cesti. Na izhodišče prideva malo kasneje, kot sva načrtovala, ampak še vseeno dovolj zgodaj, da sva bolj kot ne sama.


Jutro pod Prisojnikom - in to hladno jutro. Iz avta stopiva na 4 °C. Te stopinje ohladijo tudi najine pogrete občutke zaradi nepričakovane cestne zapore :)

Prepustiva se mirnemu jutru in razgledom na ...
... spokojno Ajdovsko deklico,

na Mojstrovke,

na Jalovec,

na Bavški Grintavec (desno).

Počasi se pot začenja vzpenjati in prav nič nama ni več hladno. So za hojo prav prijetne temperature.

Zavetje med vejami


Lepotice med travnimi bilkami



Mimo lepih razgledov







Prideva do prvega okna in si nadeneva čelado, zdaj se začne tisti skalnati svet ...















... in ponekod se ti zdi, kot da si na drugem planetu:




In kakšen je razgled od tu?
Lep, vidi se cesta na Vršič ...
... vidi se daleč!


Malo postojiva,
vidiva zbiranje meglic, zato se je treba še pred prihodom na vrh razgledati po okoliških vrhovih:

 Mojstrovke

Bavški Grintavec

Razor, Triglav

Tam pa na naju čaka vrh Prisojnika.

Na vrhu.
Kavka. A tudi čaka na naju? Morda. 

Prav gotovo se ji splača, saj imava s seboj nekaj dobrot ...

Sva že kolegici!

Zadaj Škrlatica

Vrh prepustiva kavkam in začneva sestopati po Slovenski poti.

 Ups, zajla je tako nizko ...
... pa tudi klini so čisto pri tleh :)

Ampak hoja je zanimiva, tako da sva prav dobre volje:


Videt je kot bazenček!

Višina ...
... globina ...

... nekje vmes pa na mehkih travah počiva kozorog.

Tam ob steni, čisto blizu naju zalotiva mlade kozoroge. So v čakanju? Ne, so pri popoldanskem počitku. Prav nič se naju ne bojijo. 



Vzameva si čas in jih opazujeva. Počasi se le odločijo za pašo ...
... ampak najprej je treba vstat in se malo pretegnit ...
... se počohat ...
... razgledat ... 
... in dober tek!


Preden zapustiva te razglede, še pogled nazaj ...

... in na potko pred nama.

Tukaj ne čakava, ampak počivava na mehki vršiški travi. O, kako paše!

V čakanju se znajdeva malo kasneje, in sicer spet zaradi del na vršiški cesti. Čeprav zapora traja kar dolgo, sva zdaj bogatejša za izkušnjo, da je v življenju marsikaj vredno čakanja.


Košutica (1986 m)

29. 7. 2017

Lovska

Ta je pa lovska. Kaj? Pot. Naš današnji cilj je razgledna gora v Karavankah, in sicer Košutica. Uberemo jo po lovski poti in vmes pade tudi kakšna tista "lovska". No, kakor koli že, veseli smo, da nam je po dolgem času uspelo priti skupaj z nekaterimi od MI.

Do makadamskega parkirišča se še da pripeljati, naprej v strmino pa samo še peš, ni kaj - saj za to smo sploh prišli sem :)


Ta lovska pot je prav prijazno speljana skozi gozd, lepo polagoma se vzpenja. Po starem se je imenovala tudi graničarska pot. Po njej so hodili graničarji oziroma vojaki, stražarji državne meje, ki poteka po karavanškem grebenu. Ta steza tu in tam ponuja razgledne točke. Toda zaenkrat nimamo razgleda, saj lahko glede obljub vremenoslovcev o sončnem vremenu zaenkrat rečemo le "Ta je pa lovska".

Današnje košutice

Današnja celotna zasedba



Boštjan dviga skalo!

Ha, ta je pa lovska, skala stoji kar lepo sama:





































Razigrana Milena:
z nekaj domišljije iz debla naredi motor :)


Možic, pravzaprav glede na velikost kar "Ata možic"
 
... in naša dva možica :)
 
Počitek na trenutno nerazgledni točki
 
Četica gre naprej ...
 
... medtem Boštjan ob poti ujame nekaj drugačnih razgledov:

 

 
 Baba? Ja, baba :)
No, mimogrede povedano je Košutica koroško ime za "našo" goro, ki sliši tudi na ime Ljubeljska Baba ali samo Baba.
 
 Ups, sveže pleskano!
 
Nekaj jasnine ...
v iskanju razgledov??

 
Nekaj malega pa se le vidi ... 
mejni prehod Ljubelj 

na avstrijsko stran

 
na planino Korošica 
 
gor na megleno sonce
 
in naša pot v meglo
 
pa še ena rožica
 
In presenetljivo, vrh se kar naenkrat pojavi pred nami!
 





Na vrhu je sprva še nekaj megle, zato se zaposlimo s tistim, kar smo prinesli v nahrbtnikih ...





A kdo vidi Jožeta?


Tam za skalo je ... 


... in tudi pridno prazni vsebino nahrbtnika!






Nekateri pa v nahrbtniku s seboj nosijo zanimivo družbo.

Na vrhu nismo sami, poleg nekaj drugih planincev se nam pridruži jata kavk.


Le zakaj vihajo kljunčke? Ja, če pa ta gojzar prav nič ne diši :)

Se pa nam pogumno približajo, ko jim ponudimo nekaj dobrot.



ku ku
Tale preganja meglo ...

... in očitno zelo uspešno,
saj se nam začnejo odpirati razgledi.
Veliki vrh (zadaj)

 
Že skoraj brez megle!

Jasna planina Korošica

Zdaj je čas za skupinsko fotografijo.
 
Ko sestopamo, uživamo v razgledih, ki jih prej ni bilo. 


 
Pogled nazaj na vrh Košutice
 
v skali
 in travi







Vmesni počitek za hitrejši del ekipe.
Zakaj pa ne!
Ta pravi planinec Jože.
 
Na tem zelenem sedlu zavijemo spet na lovsko pot in ta nam sedaj ponudi razglede, ki jih je prej zakrivala megla.
 
Cvet, ki se odpira sončnim žarkom.





Fraza "Ta je pa lovska" označuje tisto, kar je pretirano, neverjetno, neresnično.

Toda te besede za nas danes označujejo lepo, prijetno in resnično doživetje.
In na koncu se ob klepetu osvežimo še s sveže kuhano Boštjanovo kavico ...