Najprej nekaj o naslovu tega dnevnika. Zakaj takšen? Morda lahko koga malo spomni na naslov filma Gremo mi po svoje. Na ogled tega filma imam zanimiv spomin, namreč z možem sva bila edina gledalca, celo kinodvorano sva imela zase. No pa nazaj k naslovu. Zanj sem se odločila, ker mi je všeč. Kdo pa se skriva v besedi MI? Pod MI se lahko najde vsakdo, ki ima rad gorske poti. In ta blog je namenjen takim. Toda pod MI se skriva še nekaj več. Obstaja tudi skupina MI, s katero že četrt stoletja tu in tam skupaj premagujemo hribovske stezice, se potimo, smejimo, debatiramo, skratka imamo se lepo. V naslovu je tako zajet namen tega dnevnika: z ljubitelji gora doživeti hribovska popotovanja. Pa prijetno pot pod noge!

Prednje Robičje (1941 m)

21. 9. 2019

Gremo MI na "najin" vrh

Naj najprej razčlenim tokratni naslov: pod "MI" se skrivamo štirje od skupine Mi, in sicer Milena, Jože in midva; beseda "najin" pa je v naslovu zato, ker ima današnji vrh nekaj skupnega z nama - podobno se imenujemo. Torej te Robiča povabiva na vrh z imenom Robičje ;) Pa kar pojdimo, saj je dan preveč lep, da bi posedali doma!


Parkiramo pri Erjavčevi koči na Vršiču. Da ne bo pomote, kolesa na sliki niso naša ... mi smo se do sem pripeljali z avtom.



Tole nad nami je Robičje.



Do tja gor nas čaka samo približno uro in pol hoje. Prav nikamor se nam ne mudi. Brez skrbi si lahko že med hojo vzamemo čas ...

... za gledanje v nebo,





... za opazovanje okolice,





... za razmišljanje (no, tega nikar ne enačit s počivanjem),




... za skupinsko slikanje. Poleg nas sta na sliki še Šitna glava (zadaj na sredini) in Mala Mojstrovka (zadaj nad Mileno).



Vmesni pogled na Vršič




Prišli smo do razpotja: če bi zavili levo, bi se lahko povzpeli na Šitno glavo ali Malo Mojstrovko; če bi šli naravnost, bi prišli do Slemenove Špice ... 



... za našo pot na Robičje pa moramo zaviti desno.





Hoja po Robičju




Na Prednjem Robičju




Pogled proti Zadnjemu Robičju, do katerega ni urejene poti.



MI na vrhu








Posedemo k malici.



Vse okrog nas so čudoviti razgledi na najvišje vrhove Julijskih Alp:

Mangart




Tisti najvišji vrh v tej gorski skupini je Škrlatica.



Mala Mojstrovka



Panorama z Malo Mojstrovko v sredini




Panorama s Prisojnikom



Pogled na Ajdovsko deklico na steni pod Prisojnikom



Slemenova Špica



Tam spodaj je Vršič.



In tja dol se spuščamo tudi mi ...



... ampak še prej en pogled nazaj:

Glej ga glej ... Robič tik pod vrhom Robičja :)




Kljub lepemu vremenu ni več veliko rož, dve od njih pa nam le uspe najti.

Bodeča neža



Resasti sviščevec



Od tam smo se spustili.



Panorama z Vršiča ...

... z Malo Mojstrovko v ozadju



... s Prisojnikom v ozadju



Od tu se zdaj samo še spustimo do Erjavčeve koče, kjer nas čaka avto.

Torej, Robičje smo obiskali, in če smo že obiskali "najin" vrh, bi bilo lepo, da izkaževa gostoljubje in poskrbiva za kavo. Zakaj pa ne?

Na razgledni točki pod Vršičem najdemo en lušten plac in gremo kuhat kavo.


V čakanju, da zavre voda ...


Vmes lahko opazujemo Prisojnikovo okno.


 
Kavica zadiši ...



... to pa še ni vse! Naša Milena poskrbi za odlično sladico.





Zdaj na koncu naj dodam še eno podrobnost o izvoru imena za vrh Robičje. Glede njega je Dr. Henrik Tuma v svoji knjigi Imenoslovje Julijskih Alp iz davnega leta 1929 zapisal naslednje: "V grebenu Mojstrovke (nad Vršičem) proti vzhodu je gora z imenom Robičje, česar ni mogoče izvajati iz "rob", ker domačini v Dolini to ime izgovarjajo "rəbíčje" (polglasnik v prvem zlogu), ki pa prav v prvem zlogu, če ni naglašen, predstavlja glas - e [...]. Izvor imena je torej jerebica (jerebika)!"

No, toliko o tem, koliko skupnega imamo glede imena ...

Kakor koli že, to je bil danes "naš" vrh in prav prijetno smo se imeli.


Ogradi (2087 m)

13. 10. 2019


Neograjeni Ogradi

Sama beseda "ograd" lahko pomeni ograjen prostor za živino ob pastirski koči. Toda midva želiva danes priti do malo drugačnih ogradov, in sicer do gore z imenom Ogradi. To je razgledna gora znotraj Triglavskega narodnega parka in je del Fužinskih planin. Obdana je s tremi prelepimi planinami - s Planino v Lazu, opustelo planino Jezerce in planino Krstenica. Hmm, zanimivo, ali so te planine nekakšna naravna ograda Ogradov? No, prav to bova imela danes priložnost raziskati.

Tokrat se od parkirišča do najinega izhodišča na planini Blato peljeva kar s shutlom oziroma s potniškim kombijem. Takšen prevoz je v glavni sezoni organiziran za tiste pohodnike, ki parkirajo v dolini. Plača se samo parkirnina, prevoz na planino in nazaj pa je brezplačen.


Do planine Blato se pripeljeva kot dva turista, od tu naprej pa se začne pohodništvo. V začetku je pot v znamenju blata, in to ne le zaradi njenega imena ...


 
 




... tu in tam se morava ogniti blatni stezi mimo takšnih in drugačnih dreves.






 



In prav vlažna tla so očitno idealno okolje za raznovrstne gobe:




 






... ja, tudi to je goba, čeprav videz lahko vara.




Vmesni razgled na prebujajoče se jutro.



Planina Blato je za nama, sedaj so na vrsti tudi skale ...

... tako so skale za podlago nogam ...



... in za podlago markacijam.




Iz skale so lahko tudi cele stene.

 






Stena od Ogradov ...




in potka, ki je pod njo. 




Debeli vrh (sosed od Ogradov)




Nekateri imajo čas za sladki zajtrk ...






... drugi pa raje hodimo naprej ...




... in nagrada so izbrani razgledi.




Sedaj sva že dosegla pobočja Ogradov. Najprej hodiva po njegovih travah.










Zatem stopiva v pas ruševja. In tu mimo naju odfrfota ptič ruševec. To bližnje srečanje se tako nahitro odvije, da tega žal ne uspeva dokumentirati :( 





Tam zadaj za ruševjem se vidi vrh Ogradov.




Pogled med travne bilke nama pokaže planike.








Pogled skozi travne bilke nama odkrije sosednje vrhove.




Pogled navzdol pa razkrije Planino v Lazu.




Dobro se je razgledati naokrog, obenem pa je treba gledati tudi pod noge ...




... le kdo je kriv za takšne kupčke? Na odgovor nama ni treba dolgo čakati. Pokaže se tik pod vrhom. Koze.





Pritegneva njihovo pozornost, najprej naju opazujejo od daleč ... potem pa se spustijo proti nama in naju obkrožijo.







Lepe so ...





... in tudi prijazne. Mirno nama odstopijo vrh Ogradov.

Tako sva na vrhu čisto sama. Zadaj je Triglav ...



... in na njem je prava gneča.




Uživava v gorskem miru in brezmejnih razgledih, ki nama jih ponujajo Ogradi.

Panorama


Soseda Adam in Eva


Spredaj levo Adam in Eva, desno Jezerski stog; zadaj levo Vernar, desno Tosc


Triglav


Vodnikova koča


Zdaj pa še pogled na tri planine:

Na vzhodu planina Krstenica

Na severu opustela planina Jezerce

Na zahodu Planina v Lazu


Ob teh razgledih si tako ali drugače nabirava novih moči ...





Tihožitje: Med zemljo in nebom


Tihožitje: Korak na senco





Čas je za odhod. Sestopiva po drugi strani, in sicer na Lazovški preval. Na tej strani naju Ogradi presenetijo s svojo strmino.






Pogled na vrh, s katerega sva sestopila, in na del grebenske poti.



Tako, zahtevnejši del je za nama. Opravljeno: X.




Pritlehni pohodniki:






Zdaj sva na poti do Planine v Lazu in šele tukaj srečujeva tudi druge pohodnike.




In pred nama se odpre pogled na čudovito Planino v Lazu.




Še pogled na celotne Ograde s to planino v ospredju.


Ja, kar nekaj sva že prehodila. Sedaj naju čaka še ena ura hoje do koče na Planini pri Jezeru. Pot je razgibana - gor in dol, gor in dol ...

... a je vredno truda!

Trud je poplačan s prelepim razgledom ...



... osvežilnim domačim kislim mlekom ...



... in počitkom.




Torej, spočita sva ...


... zdaj pa še pot pod noge do postaje na planini Blato.


Kljub dobrim sedmim uram hoje se nasmejana vračava domov, saj s seboj nosiva polno lepih vtisov in brezmejnih razgledov, ki so nama jih danes dali neograjeni Ogradi.