Najprej nekaj o naslovu tega dnevnika. Zakaj takšen? Morda lahko koga malo spomni na naslov filma Gremo mi po svoje. Na ogled tega filma imam zanimiv spomin, namreč z možem sva bila edina gledalca, celo kinodvorano sva imela zase. No pa nazaj k naslovu. Zanj sem se odločila, ker mi je všeč. Kdo pa se skriva v besedi MI? Pod MI se lahko najde vsakdo, ki ima rad gorske poti. In ta blog je namenjen takim. Toda pod MI se skriva še nekaj več. Obstaja tudi skupina MI, s katero že četrt stoletja tu in tam skupaj premagujemo hribovske stezice, se potimo, smejimo, debatiramo, skratka imamo se lepo. V naslovu je tako zajet namen tega dnevnika: z ljubitelji gora doživeti hribovska popotovanja. Pa prijetno pot pod noge!

Pogorelec - Sedlata gorica (816 m)

24. 10. 2022



Razgledna čakalnica

Hm, kam pa danes? Tokrat izbiro pohodniške lokacije prepustiva najinemu avto. Ja, točno tako - avto je naročen na servisni tretma v kraju, nad katerim je razgledna čakalnica, in sicer vzletišče Pogorelec - Sedlata gorica. Do te čakalnice ni dvigala, zato se morava do nje povzpeti kar z lastnimi nogami ;)


Najino izhodišče je vas Podturn. V gozdu nad vasjo, na robu udorne jame Globočica, najino pozornost pritegnejo ruševine, prekrite z mahom in prepletene z drevesnimi koreninami.




Sprehajava se med ostanki preteklosti in infotabla razkrije, da gre za razvaline gradu Rožek. Grad se v virih prvič omenja leta 1249, prvotno pa je na tem mestu stal le zidan stolp, ki je nadzoroval starodavno pot iz doline reke Krke v Belo krajino. Kasneje se je pod gradom razvila vas, ki je dobila ime Podturn.


;) Žejen napajalnik ...


... za njim pa se v globino spušča udorna jama Globočica, ki velja za eno najnižjih rastišč naravnega smrekovega gozda v Srednji Evropi.


Iz preteklosti stopiva nazaj v sedanjost in nadaljujeva pot tako, da slediva zanimivim markacijam "padalček" ...





... ki kažejo pot na vrh, na katerem je vzletišče padalcev.


Hoja skozi gozd ni ravno razgledna, vseeno pa se nama ob poti odpre nekaj gobjih razgledov:









Najdeva še zelen aranžma ...



... in se tudi srečava z nekaj strmine.


 

Ko prideva na vzletišče, naju pričaka prazna čakalnica!



Obideva prazne klopi ...


 

... in svoj sedež poiščeva v bolj razglednem delu čakalnice.


  


 


Med kratkim čakanjem si privoščiva sendvič ...

 

... nato vzameva v roke jesenski model palic in se odpraviva nazaj po avto.


 

Vračava se po isti poti, le v spodnjem delu zavijeva na stezo, ki vodi mimo vhoda v podzemno jamo Jazbina.


 

Na infotabli prebereva, da so leta 1867 vhodni del jame preuredili v hladilnico piva.

Hm ... zanimivo. A ga je slučajno še kaj ostalo?


 

To seveda preveriva, ampak nikjer ni sledu o takšni osvežilni pijači!


Lahko se le nasmehneva ...



... in pustiva, da naju avto s svojimi obnovljenimi močmi na takšno osvežitev zapelje kar domov.

 

Videoprikaz poti do razgledne čakalnice in nazaj, na kateri sva s 16.971 koraki prehodila 10,6 km.



 

 

Pliješ (977 m) in Sopotski slap

18. 10. 2022



Sopotski slap

Najino današnje izhodišče je na 550 metrih nadmorske višine na Javorovici na slovenski strani Gorjancev.



Kam pa greva? Na hrvaško stran Gorjancev, in sicer do Sopotskega slapa. Pot do njega gre čez vrh Pliješ, ki je prav tako na drugi strani meje. Pred nama je razgibana pot gor in dol: najprej gor na vrh, potem spust do slapa, za povratek pa spet od slapa nazaj na vrh in nato dol na izhodišče.


Dolina se še kopa v jutranjih meglicah.



Juhuhu, vrata za pot v gozd so odprta - le naprej!


Ob potki stoji lesena ograja, na kateri počiva na glavo obrnjena bogomolka.



Sonce naju kliče in vabi naprej ...



... naprej v gozd ...



... mimo drevesa z "rilcem" ...



... 
mimo zamreženih vej ...


... mimo tako ...



... in drugače nagrmadenih gob ...



... o, pa še mimo gobic "tri v vrsto".


Iz gozda stopiva na spokojno jaso, ...


... od koder se čez jesenske trave odpre pogled na Trdinov vrh.



Opaziva, da so na tem območju jase pogosto opremljene z lesenimi opazovalnicami oziroma prežami.


 

In tako ima tudi naslednja jasa, ki je lepo obrobljena z jesenskimi barvami ...



 ... svojo opazovalnico. O kako naju zamika tale preža!



Ni kaj, pa kar stopiva gor v prežo na prežo za razgledi ...







Sestop s preže ...



... naravnost v gozd na potko, ki vodi čez mejo do koče Vodice.



Mejni prehod - prehod prepovedan za tiste, ki so brez rukzaka ;)



Za nas, ki rukzak imamo, pa velja markacija na mejniku :)



Hja, na drugi strani meje so takole v mrežo ujeli cvetove ...



... in celo pajka.



Midva pa brez problema prideva na vrh, ki ga namesto razgleda krasijo nalepke.



Za boljšo berljivost so nastavljena očala ...



... in brisačka za tiste, ki bi se ob takem naporu zašvicali ;)



Zanimivo branje ...




Dosegla sva vrh Pliješ, zdaj sledi spust skozi gozd ...



... do koče Vodice ...



... s srčastimi dodatki.



V skladu z imenom koče je zdaj pred nama iskanje vode. Pot nadaljujeva po gozdu navzdol ...



... s ponavljajočimi se prizori gobic in pajkovih mrež.





Iskanje je uspešno - našla sva vodo!



Med vodicami ...



 ... ja, sedaj pot do slapa nadaljujeva preprosto tako, da slediva vodnemu toku.





Voda se vse hitreje spušča, kar se pozna na potki, ki je vse bolj strma.



In kmalu ugledava zgornji del slapa.



Slap je sestavljen iz treh kaskad, njegov skupni padec pa meri 40 m.







Prijetno je poslušati šumenje padajoče vode, zato ni čudno, da se tu najde celo "uhljato" drevo.


To prijetno vzdušje izkoristiva za eno koristno oziroma že kar nujno opravilo - za malico, saj si morava dobiti moči za povratek.


Čas za takšno opravilo si vzamejo tudi druga bitjeca.



Na vrh Pliješ se povzpneva po drugi poti. Na enem odseku naju preseneti drugačna pokrajina: listnat gozd zamenjajo borovci in mehka tla nadomestijo kamniti dodatki ...






Luštna popestritev. Zdaj pa nazaj v listnat gozd, ...



... kjer imajo nekatera drevesa luknje ...



... in kjer na tleh ...



...
in v zraku rastejo gobe.



Iz tega gozda ...



... ponovno stopiva na vrh Pliješ, in ker sva prej zaradi branja vseh nalepk pozabila na skupinski posnetek, to narediva zdaj ;)



Od tu se vračava na izhodišče po isti poti. 


Še dva cvetlična utrinka ...





... in popoldanski pogled na dolino po prehojenih 16 km in
25.360 korakih.



"Tekoči pogled" na Sopotski slap in nekatere gozdne utrinke



Videoprojekcija prehojene poti