Najprej nekaj o naslovu tega dnevnika. Zakaj takšen? Morda lahko koga malo spomni na naslov filma Gremo mi po svoje. Na ogled tega filma imam zanimiv spomin, namreč z možem sva bila edina gledalca, celo kinodvorano sva imela zase. No pa nazaj k naslovu. Zanj sem se odločila, ker mi je všeč. Kdo pa se skriva v besedi MI? Pod MI se lahko najde vsakdo, ki ima rad gorske poti. In ta blog je namenjen takim. Toda pod MI se skriva še nekaj več. Obstaja tudi skupina MI, s katero že četrt stoletja tu in tam skupaj premagujemo hribovske stezice, se potimo, smejimo, debatiramo, skratka imamo se lepo. V naslovu je tako zajet namen tega dnevnika: z ljubitelji gora doživeti hribovska popotovanja. Pa prijetno pot pod noge!

Ojstrica (661 m), Velika Osojnica (756 m) in Mala Osojnica (691 m)

19. 1. 2019

"Turistični" Bled


Že sredi tedna se odločiva, da greva v soboto na Bled, pa naj bo vreme takšno ali drugačno. Obiskati želiva razgledno točko, ki je med turisti zelo priljubljena. Priznam, da se morava kar malo psihično pripraviti na blejsko gnečo, saj so nama na splošno bolj pri srcu mirni kotički v naravi. ... Na najino presenečenje je pri železniški postaji praznih parkirišč čisto dovolj. Brez problema parkirava in se po turistični potki spustiva do jezera. No, mogoče pa je vreme tokrat na najini strani, sicer ne z modrim nebom, ampak z razmerami, ki odganjajo turiste?! Kakor koli, nama je čisto prav tako. Pri Zaki zavijeva v gozd.


Po tleh je nekaj malega snega, je dokaj spolzko in dobra obutev pride še kako prav. Prehitiva mladi turistki, ki s svojo mestno obutvijo previdno stopata, vmes delata selfije in v italijanski angleščini pri nama preverita, če sta na pravi poti.



Ja, to je prava pot - pot na razgledno točko, pot na vrh, ki se imenuje Ojstrica ... in res, kot pove ime, je vrhnji del nekoliko našpičen s skalami (hm ... ubogi turistki).



En dva tri pa sva na vrhu. Pred nama se odpre razgled.


Čaka naju prazna klopca, nanjo se usedeva, zajameva blejski otoček in se slikava.



Razgledi, ki jih tokrat ponuja ta razgledna točka, so otožno zimski. Imajo pridih nostalgije, in tudi to ima svoj čar ...






Šele takrat, ko vstaneva s klopce, pridejo sem njeni naslednji uporabniki, toda med njimi tistih dveh turistk še ni ... Srečava pa ju tam, kjer se začne skalnat del. Na veliko delata selfije, tako da se na ozki stezi komaj prerineva mimo njiju ...

Z Ojstrice se ne spustiva nazaj k jezeru, ampak greva najprej na Veliko Osojnico. In tu začneva stopati v zimo.





Tukaj ni nobene gneče ... pravzaprav sva celo prva, ki lahko po včerajšnjem sneženju začrtava to pot!


 
Vrh pod snežnimi krošnjami



Očitno je tukaj razgled samo na zasneženo vejevje. Zato greva zdaj pogledat, kaj nama ponuja še Mala Osojnica.

Mimo poledenele luže ...

 
... do razgledne točke
 
 





Otok in grad





pa še midva ...












Malo postojiva ...













... nato se spustiva po ...


... dooolgih stopnicah ...
















Te skoraj navpične kovinske stopnice
so prava popestritev spusta do jezera.

In glede na to, da je potka na nekaterih mestih poledenela, je spust kar malo adrenalinski. Tu in tam je tudi kakšna jeklenica, ampak danes bi na poledenelih delih prišla prav še kakšna dodatna :)


Ujeti pogled na jezero


Pridrsava do zanimivega smerokaza, ki v svoji kričeči barvi opozoraja nase.
To pa še ni vse. Iz njega se da razbrati, da je narobe prav ...


... ja, tabla je obrnjena narobe ... in če bi bila obrnjena prav, bi kazala napačno smer.

Zdaj sva že pri jezeru. Srečava nekaj malega turistov ter se ob fotografiranju jezerskih motivov pomešava mednje.



Tokrat sva turistični Bled doživela malo drugače. Običajno se tukaj sprehajajo množice ljudi, danes pa je vreme poskrbelo za drugačno turistično ponudbo: za nostalgične razglede, samotne potke in adrenalinski spust. In prav zadovoljna se vračava k avtu.

Bašeljski vrh (1744 m)

29. 12. 2018

Delček zime


Danes je zadnja sobota v decembru. Glede na koledar je čas za pravo zimo. Toda ko gledava okrog sebe, zime ni ... Tiste prave zime z obilico snega tokrat tudi v gorah še ni. Le kaj je s temi letnimi časi? Kar nekam izgubljajo se ... S takšnimi mislimi se peljeva proti najinemu današnjemu izhodišču. Peljeva se proti Jezerskemu, saj za pristop na Bašeljski vrh izbereva severno stran. Hm, morda to stran izbereva, ker bolj diši po zimi!?

Tu hodiva prvič in odpirajo se nama čisto novi pogledi na Storžič ...


... in na njegova soseda: Mali Grintovec in Bašeljski vrh (desno).


Seveda pot poteka tudi skozi gozd in tako ponuja pestre gozdne motive:


drevesne gobe,



korenine,


stoječa drevesa

pa žal tudi podrta drevesa.


Prav tako raznolika so tla pod najinimi nogami, in sicer od pomrznjene zemlje v začetnem delu poti,


do zamrznjenega listja in zametkov snega.


Nekje na polovici poti sameva Praprotnikova koča.



Greva naprej ...

 

... pa ne brez ovir! Pravzaprav se morava kmalu celo preriniti skozi debla ...
... kuku




















... pa saj gre! 

In zatem naju pričaka delček zime!




Kontrast

Ja, na okoliških hribih ni videti sledov zime.


Pot naju iz zimske grape pripelje na Bašeljsko sedlo.


Tu se nama odpre pogled na južno stran.


Z vetrovnega sedla zavijeva levo. Veter se umirja in sonce prijetno greje.


Delno snežna potka tik pod vrhom ...




... na vrhu pa naju pričaka klopca s prelepimi razgledi.


Koča na Kališču

Tam spodaj se decembrskemu soncu nastavlja Šmarna gora.

Seveda ne spregledava bližnjega soseda Storžiča, z "reflektorjem" na vrhu :)


Sediva na klopci, se grejeva na soncu, malicava in vmes še naprej loviva lepe razglede.



Panorama



Pogled na severno stran: Virnikov Grintovec in Pristovški Storžič

Pogled na južno stran: jezero Črnava v Preddvoru

Na hitro je videti kot obraz z afro pričesko :)

Nad naju se pripelje nekaj oblakov in posedanje na klopci ni več tako prijetno.


Čas za odhod! Na Bašeljsko sedlo se spustiva malo bolj okrog, in sicer po stezi, ki drugače vodi do koče na Kališču. In ta pot nama odkrije tisto, kar je pred nama skrival Storžič - pogled na Triglav.



Oblaki spet nekoliko zastrejo sonce in svetloba zanimivo poriše obzorje.



Sledi še spust v delček zime ...


... in spodaj v gozdu še "iskanje" markacij med podrtimi drevesi ... morda se bo s štora boljše videlo, kam gre pot?


... pa res, na naslednjem štoru je odgovor!


















Slediva nakazani smeri in ta naju vodi nazaj v dolino, v "nezimski" december. S seboj pa nosiva utrinke delčka zime, ki sva jih ujela na današnji poti.