Najprej nekaj o naslovu tega dnevnika. Zakaj takšen? Morda lahko koga malo spomni na naslov filma Gremo mi po svoje. Na ogled tega filma imam zanimiv spomin, namreč z možem sva bila edina gledalca, celo kinodvorano sva imela zase. No pa nazaj k naslovu. Zanj sem se odločila, ker mi je všeč. Kdo pa se skriva v besedi MI? Pod MI se lahko najde vsakdo, ki ima rad gorske poti. In ta blog je namenjen takim. Toda pod MI se skriva še nekaj več. Obstaja tudi skupina MI, s katero že četrt stoletja tu in tam skupaj premagujemo hribovske stezice, se potimo, smejimo, debatiramo, skratka imamo se lepo. V naslovu je tako zajet namen tega dnevnika: z ljubitelji gora doživeti hribovska popotovanja. Pa prijetno pot pod noge!

Malo drugače: Treking po Krku (Slivanjski zaliv, Soline)

19. 4. 2018


Hribi nad morjem (1. del)

Ja, to je res malo drugače: greva na morje, da bi hodila po hribih. Nekako tako sva si zamislila najin oddih na Krku.
Popoldne prispeva na otok. Stacionirana sva v čednem, majhnem apartmaju v kraju Polje. Vremenska napoved je zelo spodbudna, stabilno sončno vreme s skoraj poletnimi temperaturami. Za popoldanski sprehod si izbereva okolico kraške jame Biserujka. Jamo si je mogoče tudi ogledati, ampak tega midva za danes nisva planirala.
Mimo jame zavijeva na pot, ki vodi v Slivanjski zaliv. Steza je lepo označena, tako da lahko brezskrbno hodiva, toda ...


... če bi srečala tega nekdanjega prebivalca, sprehod ne bi bil nič kaj brezskrben. Niti v jamo se ne bi mogla skrit, saj so prav v njej našli njegove ostanke!
Na srečo ni te nevarnosti in mirno stopava naprej proti zalivu.


Lepo označeno.

Pogled v zaliv

  


Zanimivost tega zaliva so ostanki kamnite zgradbe iz prejšnjega stoletja. Pravzaprav naj bi tukaj stal hotel. Lotili so se gradnje, ampak projekta niso izpeljali do konca. Hmm, morda pa so se prestrašili soseda medveda?! 

Kljub vsemu je v njem danes svoj dom našlo drevo. 


Poleg tega so kamniti zidovi zanimivo ozadje za fotografiranje.





Pogled na "hotel" z drugega kota zaliva:


Zaliv:




In spet kamniti ostanki, ki so vaba za fotografe.



















Ni kaj, takšne sledi pusti preteklost ...
... markacije pa kažejo pot naprej ...


... naprej do naslednjega pogleda na zaliv.


Zanimivi vzorci iz kamnov


Zelo zanimivi vzorci so prav tako na kamnih oziroma skalah:





















Zaliv sva si pogledala. 


Sonce še ni zašlo. Ustaviva se v Solinah.
Pa se dajva malo sprehodit do morja, in to po tem dooolgem pomolu ...


... na njem so očitno korakali že galebi!



 








 In ob njem zdaj korakajo raki ... 
 

V teh barvah sončnega zahoda naju še čaka dooolga pot do avta :)
Tudi drugače je danes za nama že dolga pot. Čez noč si morava nabrati dovolj moči, da bova lahko jutri hodila po hribih nad morjem ...

Med Krvavcem in Kamniškim vrhom (ok. 1200 m)

8. 4. 2018


Zvončki ... norice

Nedelja. Sonce. Modro nebo. Nikjer nobenega oblačka. Odlična kombinacija za izlet v naravo!

Popustiva spomladanski utrujenosti in malo pospiva. Ker vseeno želiva ta prelepi dan izkoristiti za hojo, se nameniva nekam blizu in greva pod Krvavec! Izbereva naslednjo krožno pot: KlemenčevoKorošaški slapoviPlanina OsredekAmbrož pod KrvavcemKlemenčevo.

Na koncu asfaltne ceste pustiva avto ob potoku. Slediva stezi, ki večkrat prečka vodne poti, in ta naju kmalu privede do Korošaških slapov, bolj natančno privede naju do spodnjega slapa ...


















... No, iz imena Korošaški slapovi je razumno sklepati, da je teh slapov več. Seveda si jih želiva videti. Ne vidiva ravno kake uhojene potke, pa poizkusiva "zagristi" v breg.


Žal samo poizkusiva. Strmina se stopnjuje, stopati bi morala tudi po gladkih in vlažnih skalah, zato se raje obrneva. Zaenkrat je tako bolj varno. En slap sva pa le videla!
Priključiva se na pot za Planino Osredek. Ha, tudi v tem delu ne uideva strmini, samo da je steza tu bolj varna. Poleg vsega nama ponudi še pogled, ki upraviči množinsko ime za Korošaške slapove.














Lepo je videti to verigo Korošaških slapov. Ko bo drevje ozelenelo, nanje ne bo mogoč tako odprt pogled.

Prav tako naju razveseli pogled na s soncem obsijani teloh.


Pregovor "Kogar je pičila kača, se boji zvite vrvi" bi bilo treba dopolnit, saj lahko koga prestraši tudi zvita korenina ...




Ne, ne poziram in tudi zvita korenina me ni prestrašila, si samo zavezujem čevelj :)

Malo pod Planino Osredek strmina popusti in prideva na gozdnato področje z belo preprogo zvončkov oziroma noric ... ja, to je pri nama vedno stvar debate, za Boštjana so to zvončki,  jaz pa vztrajam pri noricah ...



Le kaj počne Boštjan?
Ni to, kar je morda videti
na prvi pogled
:)

Fotografira zvončke!



Rezultat:




Jaz med noricami


Planina Osredek in ...

... mini počitek

Greva dalje, pred nama je še kar nekaj poti.Z grebena nad to planino se med golim drevjem vidi bele sosednje vrhove.






Nekaj snega se znajde tudi pod najinimi nogami.


Tam spodaj naju čaka avto.

Ne glede na nedeljo mravlje pridno delajo! So tako zagnane, da jih celo slišiva:


Nadaljujeva hojo in sledi nekaj gozdnih utrinkov ...



... ovir na poti ...


... in malo snežnih zaplat.











Mimo mravljišča z balkonom ... 

... prideva do Ambroža in razgledov na Veliko planino.


Spustiva se v gozd. Po poležanem listju in večjih lužah se vidi, da je še pred kratkim bil tukaj sneg. V eni od luž opaziva življenje:


Za zaključek tega lepega pomladnega dne nabereva šopek telohov in ...




 ... zvončkov oziroma noric, da bo še doma nekaj debate ...