Najprej nekaj o naslovu tega dnevnika. Zakaj takšen? Morda lahko koga malo spomni na naslov filma Gremo mi po svoje. Na ogled tega filma imam zanimiv spomin, namreč z možem sva bila edina gledalca, celo kinodvorano sva imela zase. No pa nazaj k naslovu. Zanj sem se odločila, ker mi je všeč. Kdo pa se skriva v besedi MI? Pod MI se lahko najde vsakdo, ki ima rad gorske poti. In ta blog je namenjen takim. Toda pod MI se skriva še nekaj več. Obstaja tudi skupina MI, s katero že četrt stoletja tu in tam skupaj premagujemo hribovske stezice, se potimo, smejimo, debatiramo, skratka imamo se lepo. V naslovu je tako zajet namen tega dnevnika: z ljubitelji gora doživeti hribovska popotovanja. Pa prijetno pot pod noge!

Dovška Baba (1891 m) in Hruški vrh (1775 m)

13. 8. 2016

Panorama

Malo nad vasjo Dovje štirje zastopniki skupine Mi nasmejano štartamo na Dovško Babo. Ta vrh ponuja panoramski razgled na Julijce. In glede na jutranjo jasnino se nadejamo prav lepih razgledov.

Najprej se je treba povzpeti skozi gozd ...

... tudi mimo debelih smrek ...
pa čez ograjo ...
do prvih mini panoramskih pogledov:



Takoj za gozdom je prostrana Planina Dovška Rožca.

Desno od te planine je Hruški vrh.


Tu pod kočo na Dovški Rožci na kratko postojimo v pogledu na prelepo panoramo, ki je od tukaj naprej ne zakriva prav nič več.


Razprava o vrhovih tam čez ...
Razhod po razpravi :)

Le kaj se ji tako mudi h koči? Žeja??

Na zelenih pašnikih te planine si pot delimo s kravami, telički in tudi živahnimi biki, mimo katerih pa raje naredimo ovinek.





Triglav v oblakih

Milena "v rožcah" :)
Se že vidi vrh:

Na vrhu, juhu!


Zdaj pa še en rek o panorami z Dovške Babe. Glasi se: Sem na Babi ležal in skozi Luknjo v Zadjico gledal. Ampak tega nikar ne narobe razumet, tiče se samo razgleda. Z enko je označeno sedlo Luknja, dvojka pa kaže na dolino Zadnjica.


Pogled nam uide tudi proti Hruškemu vrhu in prav zlahka se odločimo, da gremo še nanj in si tam privoščimo malico.

Po grebenu se najprej malo spustimo.
Vmes tudi hopsa čez ograjo :)
... mimo pridnih čebelic ...

Prelepa panorama v vse smeri:
levo (Avstrija)

desno (Julijske Alpe)

nazaj (Dovška Baba)

naprej (Hruški vrh)




In spet so tukaj gospe krave.
Lepo pašem k njim :)
Hm, tale pa je zelo resna ...

Samo še par korakov do vrha

in zaslužena malica ob panoramskem razgledu!


Okrepčani od hrane, razgledov in počitka sestopimo po krožni poti najprej do Planine Dovška Rožca.

 Spet na Planini Dovška Rožca.

S tem prelepim pogledom na naše današnje spremljevalke zakorakamo v gozd in se k avtu sputimo po isti gozdni poti, kot smo šli gor. In čudovito panoramo, ki je danes razvajala naše oči, bomo odnesli s seboj v dolino, da bomo lažje preživeli tudi kak oblačen dan.

Slemenova špica (1911 m)

3. 8. 2016


V senci gorskega lepotca


Še zaspano jutro v dolini Tamar. Ja, tako danes začneva svoj dan. Namenjena sva narediti naslednjo krožno pot: dolina Tamar-skozi Grlo-Slemenova špica-mimo Črnih vod-dom v Tamarju. 



Ta pot nekako poteka v senci gorskega lepotca - Jalovca. Zakaj v njegovi senci? Enostavno zato, ker ti pogledi nenehno uhajajo k njemu. Ko spremljaš lepote ob poti, ne moreš mimo tega, da ne bi še pogledal, kako je trenutno videti Jalovec. Zato danes njegovo silhueto večkrat zajame tudi najin fotoaparat. 



Najvišja točka najinega današnjega vzpona je Slemenova špica (na spodnji fotografiji). Nad dolino Tamar se dviga v strmih pobočjih, njen vrh pa leži pod severno steno Male Mojstrovke.


Avto je treba pustiti na začetku makadamske ceste v Tamar. Tako naju čaka slaba ura hoje po makadamu. Je še zgodaj zjutraj in sva bolj kot ne sama, no ja, nisva pa čisto sama!! Samo nekaj metrov od naju se z rosno travo masti srna. Čeprav naju vidi, še naprej vneto zajtrkuje :)






Sva že blizu planinskega doma in ob vznožju Zadnje Ponce vidiva izvir potoka Nadiža, ki se na začetku spušča v desetmetrski drseči slap. To je prvi izvir Save Dolinke.



Z makadamske ceste zavijeva levo in vzpeti se morava po tej grapi, ki se ji reče Grlo.


Pot se začne z meliščem ...


  











... nadaljuje pa po manjših in večjih nestabilnih skalah. Ta prehod se nenehno spreminja, saj ob nalivih voda prestavlja skale in s tem tudi markacije.


Hm, po tej grapi bi bilo veliko lažje hoditi, če bi imel zelooo dolge noge. In prav takšnega pohodnika tudi srečava!!!





 Še pogled h gorskemu lepotcu ...

 Črno-belo


Sedlo Grlo
Dom v Tamarju
 
Videoposnetek Grla:


Za sedlom Grlo okusiva kontrast: iz kamnite grape stopiva na mehko stezo, postlano z listjem.






Kmalu lahko vidiva, da sva že bližje Špici:
Nadaljujeva hojo po poti, ki jo popestrijo:
krajše prečenje,
 jeklenica,

zanimivi detajli ...






















... in rožice



Zelenica tik pod vrhom












Selfija na vrhu: prvi z Mojstrovko in drugi seveda z Jalovcem


Malo posediva, se razgledujeva, pa tudi čakava, da bi oblaki nehali metati senco na gorskega lepotca ... tega ne dočakava in čas je za sestop po drugi strani, pod stenami Mojstrovke.




Silhueta dveh gorskih lepotcev :)

Na balvanu

Na skali


Pri Črnih vodah



Črne vode???
Še od blizu se prepričam, da gre za prevaro - voda tukaj je prav takšna kot pri nas doma, je prozorna!







Še pogled na slap Črne vode (tudi Tamarski slap)








Slap Črne vode je najvernetneje ime dobil po črnikasti steni, ki je le redko deležna sončnih žarkov. Potok Črna voda izvira pod Slemenovo špico (1909 m). Pada v številnih slapovih, od katerih je najvišji ravno spodnji, približno 70 m visok slap Črne vode.
Prijetno nama je bilo preživeti dan v družbi gorskega lepotca, ki pa, zanimivo, nikakor ni zasenčil drugih naravnih lepot.