Najprej nekaj o naslovu tega dnevnika. Zakaj takšen? Morda lahko koga malo spomni na naslov filma Gremo mi po svoje. Na ogled tega filma imam zanimiv spomin, namreč z možem sva bila edina gledalca, celo kinodvorano sva imela zase. No pa nazaj k naslovu. Zanj sem se odločila, ker mi je všeč. Kdo pa se skriva v besedi MI? Pod MI se lahko najde vsakdo, ki ima rad gorske poti. In ta blog je namenjen takim. Toda pod MI se skriva še nekaj več. Obstaja tudi skupina MI, s katero že četrt stoletja tu in tam skupaj premagujemo hribovske stezice, se potimo, smejimo, debatiramo, skratka imamo se lepo. V naslovu je tako zajet namen tega dnevnika: z ljubitelji gora doživeti hribovska popotovanja. Pa prijetno pot pod noge!

Vrtača (2181 m)

19. 7. 2018


Vrtača kotanja ali hrib?
Oboje. Poznavalci krasa seveda najprej pomislijo na kraški pojav, to je na kraške globeli ali kotanje, pri katerih je globina manjša od premera. Hribovci pa poznamo drugačno "vrtačo", pri kateri je višina precej večja od premera :) Ja, gre za 2181 metrov visoko goro. Ta gora z imenom Vrtača je drugi najvišji vrh Karavank ter se nahaja med Stolom in prelazom Ljubelj. In danes se nameniva obiskat prav ta "gorski pojav".

V tem aprilskem poletju končno dočakava stabilno napoved: sonce čez cel dan. Tako se razveseliva jasnega jutra:



Pri koči Vrtača, ki je žal zapuščena.


Od tu je do naslednje koče dobro uro hoda oziroma vzpona.

Dom na Zelenici
Pri tej lepi koči malo posediva in pomalicava.

Po zelenih stezicah zakorakava naprej ...

Pot se prečno vzpenja po južnih pobočjih Vrtače, deloma čez gozd ... 

... deloma čez melišča.
 Vmes pa se sramežljivo kaže Blejsko jezero.

Nič kaj sramežljive pa niso cvetlice. Celotno pot se nama kažejo v vsej svoji lepoti. So prava paša za oči ... za Boštjana pa pravo veselje za fotografiranje ...





Ups ... tale leteči model se zelo trudi, da bi pristal na fotografiji ... uspe mu celo pristati na objektivu ;)

Najino dodatno pozornost vzbudijo dišeči gorski nageljni. Nisva jih še videla toliko na enem mestu.




 Prečenje pobočij zamenja vzpon skozi ruševje. 
 


Pogled s te potke
navzdol:







navzgor:












In spet pogled na rožice:



:) pa še na naju!

Pot, malo pod grebenom


Pot po grebenu



Tudi tu so cvetlice.


Vse bližje vrhu (tisto na sredini je vrh).

Še malo ...

Tik pod vrhom

Juhu ... na vrhu sva!

A se da iti še višje? O, ja ... da se iti še višje, samo imeti moraš krila!

Na vrhu nisva sama ...



Razgledi z vrha:

Končno vidiva celo Blejsko jezero.

Z enim posnetkom ujeta dva vrhova: spredaj Stol, zadaj Triglav

Panorama

Spredaj Boštjan, zadaj Begunjščica

Tudi osvežitev z mehurčki je na vidiku ;)


Jekleni ptič in železna planika















Lušno je posedati na vrhu in gledati naokoli, vseeno pa je treba počasi v dolino.




Markacija in zadaj Stol


    
Levo: Boštjan




Desno: Barbara


Tudi pri hoji navzdol ne gre brez pogledov na cvetje.



 


Tam spodaj na zeleni jasi je Dom na Zelenici.

Pri domu si odpočijeva noge, nato se spustiva do spodnje zapuščene koče, ... ampak trenutno nič ne sameva. Na zelenici pred njo zdaj taborita dve moštvi: črni in rjavi bikci. Zanimivo ...

Malo jih opazujeva, ko pa oni začnejo opazovati naju, se raje hitro umakneva.

Cesta, ki naju pripelje do avta.

Torej, danes sva obiskala "gorsko vrtačo" in se na lastne oči (beri: moči) prepričala, da je to kar konkreten hrib. Pa še nekaj: za kraške vrtače je značilno zelo rodovitno dno ... No, iz današnjih slik s hriba Vrtača pa se lepo vidi, da ima ta "vrtača" zelo rodovitna pobočja pisanega cvetja!