133 metrov prenizko
Letošnja pomlad v hribih še naprej ponuja zimske prizore. Kljub takšnim razmeram se današnje hoje po dolgih tednih dolinskega življenja že zelo veseliva.
Ja, ni še sledu o sveže zelenih listkih ...
Tudi markacije so komaj pokukale izpod snega ...
Višje greva, bolj je megleno, celo nekaj snežink naju obletava.
Kljub slabi vidljivosti na srečo ne pohodiva smerokazov, ...
... pa tudi v kočo se ne zaletiva!
V koči se nič ne ustaviva, greva naprej v belino. Najin prvi cilj je vrh Altemaver. Glede prave smeri se ravnava po občutku in GPS-u, ob tem sva seveda pozorna na grebensko opast, to je plast nametanega snega, ki sega čez trdno podlago.
V megli zabrisani snežni vzorci
Vmes izmeriva debelino snežne odeje:
Odloživa prtljago in pomalicava, da si nabereva novih moči.
Usmeriva se proti drugemu cilju, Gladkemu vrhu. Malo gre dol, malo gor, ampak s krpljami gre prav fajn (videoposnetka):
Dočakava celo trenutke, ko se megla za par metrov dvigne nad naju, tako da se nekoliko vidi, kod hodiva:
Delnega razsvetljenja sva deležna tudi na drugem vrhu:
Ti redki trenutki "razgledne" megle nama kažejo, da je tam višje prav gotovo sončno. Doma šele ugotoviva, da se je sonce dotaknilo tudi naju - obraz nama lepo rdeče žari ... dokaz moči sonca, ki se je skrival nad meglo.
Tam sva bila:
In že spet prihaja megla :(
Ja, ta markacija je samo dober meter prenizko ... Da pa bi midva danes prišla do sončnih razgledov, sva bila vsaj 133 metrov prenizko. No, nič hudega, tudi tako je bilo lepo!