"Biti na konju"
Frazem "biti na konju" pomeni uspeti, doseči cilj. In kakšen cilj želiva doseči danes? Želiva biti na Konju! Čisto zares, in to na 1803 metrov visokem vrhu med Veliko planino in Presedljajem. Da bi dosegla ta cilj, naju čaka kar nekaj hoje. Začneva tam, kjer nameravava tudi skleniti današnji krog, torej začneva na parkirišču na Kraljevem hribu pri spodnji postaji nihalke na Veliko planino. Tako morava jutranje korake najprej utrditi po asfalni cesti ...
Jutranji pogled proti Kamniškim Alpam
Po slabih dveh kilometrih asfaltne podlage z veseljem zavijeva na gozdnata tla.
Drevesna "korita" za zeleno rastlinje
Po velikih kamnih in lesenih mostičkih
Med zelenjem
Počitek na razgledni točki
Od barvitosti ...
... do sivine ...
... in samostoječih "hlač".
Vmesni razgledi
Obraz, ki se nastavlja soncu.
Sladka malica
Čeprav že nekaj časa hodiva, nisva še nikogar srečala. Sva čisto sama, prav nobene gneče ... No, pri drugih bitjecih pa je malo drugače ... prav nepopisna gneča :)
Na sedlu Presedljaj, zadaj nad mano je Konj.
Na sedlu si malo odpočijeva,
nadeneva čelado ...
... nato pa hopla na Konja :)
Tudi tu rastejo rožice.
Vmesni razgledi na Veliko planino
in na Kamniške Alpe (za mano Kalški greben, desno Grintovec).
Midva pa naprej ... po grebenu...
... malo pod skalo ...
... in vztrajno gor!
Še vedno sva čisto sama, prav nič naju ne preganja, tako si vmes vzameva čas za opazovanje okolice.
Osamljena planika
Zdaj pa samo še po tej lestvi ...
... in sva na Konju!
Panorama
Sva na konju - toda ali sva tudi dosegla cilj? Delno. Uspešno sva dosegla vrh, opraviti pa morava še drugi del poti: spust na Planino Dol, potem gor na Planino Konjščica in do Šmihovca ...
Šele sedaj, ko zapuščava vrh, gor prihajajo pohodniki, celo ena večja skupina zadihane mladine. O, to bo zdaj glasno ...
Planina Rzenik
... saj šteje ...
... in še vedno šteje, ko sva že daleč stran!
Prideva na Šmihovec. In če sva danes bila na konju, je prav, da se še malo peljeva s kočijo. Zato stopiva v nihalko ...
... in se z njo spustiva 850 metrov v globino, tja dol na Kraljev hrib.
Senca najine kočije ob cesti.
Spust je pa hiter, traja le dobrih 5 minut.
Doseževa cilj, prideva na izhodičše. Sedaj lahko tako ali drugače upravičeno rečeva: "Bila sva na konju!" In bilo je prav lepo!
Planina Dol
Planina Konjščica
Od tu naprej slediva smerokazom za Šmihovec. Ti niso pogosti in tudi potka ni ravno shojena. Pozorno gledava, kod hodiva. Greva čez opustele pašnike in skozi gozd. Nato pa prideva na območje, kjer je že bolj živahno. Vidiva sprehajalce, pohodnike in obljudene pašnike.
Krave se sončijo in so že prav lepo rjave.
Ups, ena je očitno že predolgo na soncu, hm ... ali pa ni uporabila zaščitnega faktorja ;)
Prideva na makadamsko pot, nad katero vozi sedežnica. Tu opaziva zanimivo kravo. Videti je kot prometnik, ki šteje, koliko se jih pelje s sedežnico. Očitno delo jemlje zelo resno ...
... saj šteje ...
... in še vedno šteje, ko sva že daleč stran!
Prideva na Šmihovec. In če sva danes bila na konju, je prav, da se še malo peljeva s kočijo. Zato stopiva v nihalko ...
... in se z njo spustiva 850 metrov v globino, tja dol na Kraljev hrib.
Senca najine kočije ob cesti.
Spust je pa hiter, traja le dobrih 5 minut.
Doseževa cilj, prideva na izhodičše. Sedaj lahko tako ali drugače upravičeno rečeva: "Bila sva na konju!" In bilo je prav lepo!