Hribi nad morjem (3. del)
Pred sabo imava visok cilj, in sicer najvišjo točko otoka, vrh Obzova. Čeprav je to najvišji vrh na Krku, se nanj pride dokaj hitro, saj ni težko dostopen. Po včerajšnji celodnevni hoji si tako lahko privoščiva bolj ležerno jutro. No, sprva misliva tako, toda ko parkirava na prelazu Treskavac, nama nekaj zelo pospeši korak ... o tem več besed kasneje, ... sedaj nimava časa, morava hitro naprej ;). S pospešenimi koraki zakorakava proti Velemu vrhu.
Pridobiva nekaj prednosti in s tem jutranjo spokojnost. Srečava zajčka, ki poskakuje med kamni in grmički. Pridobiva pa tudi čas za fotografiranje tukajšnje posebne "gorske" pokrajine.
Na prvem vrhu (541 m)
Ker je to Veli vrh,
je dovolj prostora tudi za dva!
Kaj pa za kaj več? Morda.
Po takšnem svetu gre pot naprej. (Mimogrede: zadaj še ni vrh Obzova.)
Kamenje, kamenje, ... ampak vmes se najdejo zelene oaze ...
Ob sivini skal so te oaze prava paša za oči ... pogledava nazaj proti Velemu vrhu
... o, tudi ta je postal zelo živobarven! (Slika je približana.)
Kakšna gneča! Ja, na Velem vrhu je očitno veliko prostora, ha ... za cel avtobus! In to je tisto, kar nama je na štartu pospešilo korak. Nisva računala na tolikšno druščino Slovencev, zato sva raje na začetku poti pohitela in zdaj imava svoj mir.
Skale so tukaj zelo našpičene.
Dobro je gledati pod noge ... in tako se vidi tudi marsikaj zanimivega. Denimo, takšne kupčke sveže pridelane zemlje. Hm, sva kar radovedna, kako nastanejo.
Vidi se lahko rožice, ki rastejo v travi...
... na izsušeni zemlji ...
... v skali.
Samo en korak naprej in lahko bi stopila v napajališče ... še dobro da gledava pod noge :)
In ker gledava pod noge, celo odkrijeva, kdo ima zasluge za tiste nenavadne kupčke zemlje. Pridnega graditelja bi lahko poimenovali "rovo kopač in vun bacač". Gre za velikega deževnika, ki hkrati dela dvoje: z glavo vrta v zemljo, pri ritki pa odlaga "svež" material, ja tako nastajajo kupčki.
Tisto tam je najvišja točka Krka.
Prisluživa si celo štampiljko!
in drugi otočki
Daleč seže pogled, vidiva celo snežne zaplate na Velebitu.
Vzameva si čas za posedanje na soncu s pogledom na morje. Mimo spustiva živahno druščino, ki očitno nadaljuje pot v drugo smer, kot bova šla midva. Tako imava hribe spet čisto za sebe.
Vračava se po drugi strani.
Noge si spočijeva na zeleni trati, označeni z najinima inicialkama.
Najina nadaljnja pot poteka v smeri kamnite ograje v ozadju.
In pred nama se odpre takšen svet:
Spuščava se do napajališča. Ob tem naju spremljajo vse glasnejši nenavadni zvoki. Od kod prihajajo? Slišiva jih z vseh strani ... ta dolina je očitno zelo akustična. Bližje sva vodi, bolj jasno je, od kod ti glasovi prihajajo ...
(videoposnetek)
... ja, žabe svatbo so imele ...
Veliko jih je na svatbi, tako da voda kar valovi. Poleg naju njihov koncert spremljajo ovce
in kačji pastir.
Žabice pustiva "žurirat", greva naprej in kmalu ugledava naslednje napajališče.
Tudi tu je mogoče slišat svatbeno rajanje.
Še eno napajališče, ampak nič ni slišati glasov ... kar pa ne pomeni, da v njem ni življenja.
Pravzaprav v njem mrgoli od življenja:
Priključiva se potki, po kateri sva hitela na Veli vrh in se počasi vrneva k avtu.
Proti koncu dneva se odpraviva v mestece Šilo. Sledi nekaj fotografskih vtisov
s tega sprehoda:
Šilo ima tudi svoj polotok s svetilnikom.
Krški most
Tihožitje
Ne, narava je lepša!
Ujameva sončni zahod.
Najdeva celo lestev do Sonca!!!
Toda kam pelje naslednja pot?
Smerokaz do tega kraja sva našla na otoku Krk, kam pelje pa morda izveva kdaj drugič. Z veseljem prideva še sem, saj zdaj veva, da Krk ponuja ogromno, celo hribe nad morjem!!