Najprej nekaj o naslovu tega dnevnika. Zakaj takšen? Morda lahko koga malo spomni na naslov filma Gremo mi po svoje. Na ogled tega filma imam zanimiv spomin, namreč z možem sva bila edina gledalca, celo kinodvorano sva imela zase. No pa nazaj k naslovu. Zanj sem se odločila, ker mi je všeč. Kdo pa se skriva v besedi MI? Pod MI se lahko najde vsakdo, ki ima rad gorske poti. In ta blog je namenjen takim. Toda pod MI se skriva še nekaj več. Obstaja tudi skupina MI, s katero že četrt stoletja tu in tam skupaj premagujemo hribovske stezice, se potimo, smejimo, debatiramo, skratka imamo se lepo. V naslovu je tako zajet namen tega dnevnika: z ljubitelji gora doživeti hribovska popotovanja. Pa prijetno pot pod noge!

Ojstrica (2350 m)

 9. 9. 2020



Idealne razmere

Kakšne so idealne hribovske razmere? Modro nebo. Nikjer nobenega oblačka. Ravno pravšnje temperature. Čisti razgledi. Ja, to so razmere, v katerih je hoja pravi užitek. In kot je videti, se danes dela takšen dan. Juhu! Torej, v idealnih razmerah se odpraviva na eno zelo lepo goro v Kamniško-Savinjskih Alpah - na Ojstrico! Najino izhodišče je planina Podvežak.


Še nekoliko zaspana planina


Dobro jutro!


Zdaj je čas za zajtrk ... za majhne ...



... in za velike!



Za planince pa je čas za pot pod noge!




Sonce riše svojo pot ...


... luna se umika.



Midva pa nadaljujeva pot.



Na tej poti nisva sama! Pred nama se ležerno sprehaja pet štirinožnih pohodnic.



Na ožjem prehodu se naenkrat odločijo malo ustaviti.



Kako obtičiva za njimi, je dokumentirano na videoposnetku:

Hm ... ali to tudi spada k idealnim razmeram? No, če bi si kdo kot dodatno ponudbo zaželel topel tuš, bi ga lahko dobil ;) 


Nekako se nama uspe varno prebiti naprej in pred nama se pokaže Ojstrica ...


... ampak do nje je še nekaj poti.



Slediva markacijam ...



... tudi takšnim, kot sta na tej skali :)



Luknja s pogledom v višino



Luknja s pogledom v globino



Seveda se ob poti najdejo tudi rožice.




Pot se dviguje in odpirajo se novi pogledi.


Lučki Dedec in pod njim travnate ravnice, imenovane Korošica.



Tam čez se vidi potka, po kateri sva hodila.



Vidi se tudi na zeleno Veliko planino.



Na drugi strani se vidi tja do Pece.



Midve z Ojstrico



Mala Ojstrica z Aljažkom



Simpatična markacija




Po grebenu



Pogled nazaj



Vmesno prečenje zelenice



Stena



Okence




Začnejo se skale. 





Tam spodaj je zelenica Korošice.



Tu pa so skale Ojstrice.




Okno malo pod vrhom



Na vrhu Ojstrice!



Na vrhu sva lačna midva in kavke. Skupaj pomalicamo.



Kavka poleti s koščkom najine malice v kljunčku.



Zadovoljna kavka


Tudi midva zadovoljno pogledujeva na vse strani.


Pogled v Logarski konec


 

Slap Rinka



Peca



Morje oblakov



 
Zadaj Lučki Dedec in za njim še Velika planina


Tudi "fuzbal" igrišče na Korošici se vidi ...



... in "nogometno moštvo" po treningu. 



Žalostni ostanki pogorelega Kocbekovega doma na Korošici



Smer odhoda


Sestopava po isti poti, kot sva hodila gor.




Čeprav hodiva po isti poti, ni prav nič dolgočasno. Veliko je še zanimivih detajlov.


Rožice




Le kako dolgo jima bo uspelo tako ostati?



Markacija "Faca"



Kamniti mrož



Ob vseh teh detajlih pa se ne moreva upreti pogledu nazaj na Ojstrico.



O, poglej poglej, kakšna zanimiva krava ...


... in kakšen srček je tu! 



Najine jutranje spremljevalke pri popoldanskem počitku.



Tudi nama bi se prilegel počitek, ampak greva naprej, saj sva že blizu planine in s tem blizu najinega izhodišča. 


Planina v popoldanskem soncu ...



... in njene lepe prebivalke.





Torej, kakšne so idealne hribovske razmere? Odgovor je napisan že v uvodu, ampak na to vprašanje zelo zgovorno odgovarjajo tudi današnje fotografije s poti na Ojstrico!

Prehojena pot še v videoprojekciji: