Najprej nekaj o naslovu tega dnevnika. Zakaj takšen? Morda lahko koga malo spomni na naslov filma
Gremo mi po svoje. Na ogled tega filma imam lep spomin, namreč z Boštjanom sva bila edina gledalca,
celo dvorano sva
imela zase. No pa nazaj k mojemu naslovu. Zanj sem se odločila, ker mi je všeč.
Kdo pa se
skriva v besedi MI? Pod MI se lahko najde vsakdo, ki ima rad gorske poti. In ta blog
je namenjen takim. Toda pod MI se
skriva še nekaj več. To sva tudi midva z možem. Poleg tega obstaja
še skupina MI:
Milena in Branko, Matjaž in Ružica, Andrej in Nada, Jože ter midva. Že skoraj 20 let redno
skupaj
premagujemo hribovske stezice, se potimo, smejimo, debatiramo, skratka imamo se lepo.
V naslovu je tako zajet
namen tega dnevnika: z ljubitelji gora deliti vtise z najinih hribovskih popotovanj
pa tudi s popotovanj skupine MI.

Pa prijetno pot pod noge!

Krvavica (909 m)

7. 3. 2021


Krvavica - vrh, ki pritegne pozornost

V hribih je ogromno lokacij, ki pritegnejo pozornost. Tako se tudi danes odpravljava na en takšen kraj. Greva na vrh, ki je v zahodnem delu Posavskega hribovja, in sicer greva na Krvavico.

Že samo ime pritegne najino pozornost. Sprašujeva se: Le zakaj se tako imenuje? Odgovor naju pričaka na informativni tabli na začetku poti. Na njej prebereva, da je Krvavica zgrajena iz apnenca, visoka vsebnost železovih spojin pa ji daje značilno rdečo barvo in tudi ime. Dobila sva odgovor in zdaj lahko zakorakava na pot.


Pot se začne na senčni strani ...



"Šmrklji" - dokazi hladnega jutra



"Lesen obelisk"?


 

In to celo popisan s hieroglifi! No, ta zapis razumejo le črvički ...



... midva bolj razumeva ta znak, ki naju vodi v pravo smer.

In kot opozarja tabla, je tukaj treba hoditi po označeni poti, saj na tem področju gnezdijo nekatere redke vrste ptic.


Vmesni pogled



Steza med drevesi ...



... vodi navzgor ...







... odpre nov pogled ...



... ter naju s senčne strani pripelje na sonce.


 



Pripelje naju tudi do posebnega prehoda skozi ...


 
... hm, skozi to luknjico? Ja.



Pa saj ni tako majhna, kot je sprva videti.



Boštjan gre komot skozi ...



Malo še počakam spodaj ...



... nato grem za njim. Juhu, prehod skozi okno je uspel!


Do vrha ni več daleč. Samo še nekaj korakov po strmini ...


 

... nekaj korakov po grebenu ...



... s pogledom na sosednji breg ... 



... in na vrhu sva!


 

Prijetno sva presenečena, da ta vrh kljub svoji majhnosti ponuja veliko razgleda. Zadaj za nama je Črni vrh (Čemšeniška planina). Med drugim se vidi tudi:

 
Raduha



Ojstrica



in celo oddaljeni Triglav



Slišiva glasove prihajajočih pohodnikov, zato z vrha raje sestopiva ...



... na spodnje razgledišče.



Nato se umakneva še malo nižje med telohe ...





... kjer v miru pomalicava in popijeva čaj.



Sestopava po drugi strani, tako bova spet naredila luštno krožno pot.



Glavna strmina je za nama. Ozreva se nazaj na vrh ...


... in se spomniva še ene podrobnosti z informativne table, in sicer da si tu skoraj vsako leto prostor za gnezdenje poišče sokol selec. Območje je prav zaradi njega vključeno v omrežje Natura 2000. Poleg njega svoj dom v teh prepadnih stenah najdejo tudi krokarji in druge ptice.

 

Pred nama je zdaj hoja po makadamski cesti. Včasih je lahko takšna hoja malo dolgočasna, zato si jo za vsak slučaj popestriva z rožicami :)



Marsikje se odpira pogled na prepadne stene Krvavice.


Zato naj omenim še eno zanimivost z infotable:
"Krvavica je vpletena tudi v legendo o Veroniki Deseniški, izvoljenki celjskega grofa Friderika. Nesrečnico naj bi pahnili prav preko najvišje stene Krvavice. Stena zaradi tega krvavi."
 

In res se lahko vidi rdeče skale ... ampak še dobro, da veva, da so takšne zaradi železa!



Hodiva po cesti naprej. Nekdo naju opazuje ...



... in nama podari zelo lep in prijazen pogled.



Čeprav je za ograjo, se na varni razdalji posloviva od njega ...



... tako da lahko v miru naprej opravlja delo čuvaja Krvavice.


Utrinki, zaradi katerih pot ni prav nič dolgočasna:

Bela cesta


 

Dim iz šoštanjskega dimnika



Gosti gozd



Sončne trobentice




Ob poti je še en griček z imenom Stari grad in ga greva pogledat. Tako imava za popestritev še malo strmine ...



... in en selfi.


 

Vrneva se na makadamsko cesto, od koder vidiva Krvavico še z druge strani.


Čez čas se cesta približa potoku.



Zadnje metre do avta ...


 

... hodiva po asfaltu.



Ko pomislim na to, koliko zanimivosti nama je ponudila današnja pot in koliko stvari na njej je pritegnilo najino pozornost, bi se naslov Krvavica - vrh, ki pritegne pozornost pravzaprav moral glasiti: Krvavica - vrh, vreden pozornosti.

Kratek videosprehod


 

In še videoprojekcija poti