Najprej nekaj o naslovu tega dnevnika. Zakaj takšen? Morda lahko koga malo spomni na naslov filma Gremo mi po svoje. Na ogled tega filma imam zanimiv spomin, namreč z možem sva bila edina gledalca, celo kinodvorano sva imela zase. No pa nazaj k naslovu. Zanj sem se odločila, ker mi je všeč. Kdo pa se skriva v besedi MI? Pod MI se lahko najde vsakdo, ki ima rad gorske poti. In ta blog je namenjen takim. Toda pod MI se skriva še nekaj več. Obstaja tudi skupina MI, s katero že četrt stoletja tu in tam skupaj premagujemo hribovske stezice, se potimo, smejimo, debatiramo, skratka imamo se lepo. V naslovu je tako zajet namen tega dnevnika: z ljubitelji gora doživeti hribovska popotovanja. Pa prijetno pot pod noge!

Veliko Kozje (993 m)

6. 1. 2023


Na kozjem hrbtu

Po novem se večkrat peljeva skozi Zidani Most, pa so najino pozornost pritegnili robati vrhovi, ki se tukaj dvigujejo nad cesto. In tako si za danes izbereva enega od teh vrhov - Veliko Kozje. Hm, zanimivo ime. Ali to pomeni, da bova stopila v domovanje koz? Morda, ni pa nujno, saj sva že prevečkrat videla, da imena krajev lahko zavajajo. Pa pojdiva pogledat, kakšen odgovor ponuja ta pot.


Parkirava med Savo in železnico.



Po zgornji cesti greva zdaj, po spodnji pa se bova vračala nazaj.



Najina današnja smer ...


... kaže na vrh, na katerega sva namenjena.


Greva mimo Gašperjeve koče, kjer se nič ne dogaja ...



... in se tudi nič ne kuha.


Resda pri koči nič ne strežejo, je pa zato tik ob njej postreženo z nežnim pomladnim menijem ...





Po ozki poti se dvigujeva nad kočo in pod Kopitnikom ugledava "morje" oblakov.



Prečenje po strmini naju privede do ...


... razgledne špice.



Stopiva nanjo, z nje pa bi lahko kar zaplavala v "morje" ;)



Pot se nadaljuje navzgor po razgibanem grebenu, ...



... kjer morava paziti, da ne pohodiva kupčkov kroglic, za katere je odgovoren kolega iz Laškega (tisti, ki pozira za znano avtohtono pijačo) ;)



Hm, pa smo spet pri imenu Veliko Kozje. Kljub pogostim pojavitvam takšnih kupčkov še nisva srečala nobene koze. No, po zaslugi interneta lahko izvemo, od kod verjetno takšno ime: tukajšnje hribovje je strmo in podolgovato, zato s to svojo obliko spominja na izboklino na kozjem hrbtu.

Tako, uganka o tem imenu je razvozlana. Mirno lahko nadaljujeva s hojo po "kozjem hrbtu" ...



... in vmes fotografirava:

zanimive drevesne izbokline







vstop sonca v gozd



gobje kapice



belo omelo



zapuščeno "mobilno hiško"



grmado korenin



ostanke jeseni



pridih pomladi



S takšnimi pogledi prečiva senčna pobočja, ...



... prideva na sončno sedlo ...



... in med mnogimi drevesi nadaljujeva pot navzgor.



Drevo "številka 2"?? Ne, le zanimiva igra senc!!



Kljub tej množici dreves naju vmes preseneti razgled ... razgled tja čez!



Na Alpe - na Kamniške in na Julijske!


Kočna in Grintovec


Oddaljeni Triglav



Hja, kaj pa je to?


Trboveljski dimnik


Res zanimivo, kaj vse se lahko vidi s kozjega hrbta.


Prideva na vrh, na razgleden plac za malico.



Ja, to je to!



V miru posediva ...



... gledava tja v gorato daljavo. Nabirava si novih moči za povratek. Vračava se po drugi strani kozjega hrbta. Tudi tu se srečava z grebenskimi prehodi ...




... z ovirami na poti ...



 ... po grapasti divjini.



A pot vodi v civilizacijo, tako se lahko tudi naslikava na asfaltno cesto, ...



... ki se vije nad železnico.



Vse naokrog se še vedno kažejo vrhovi ...



... med njimi lahko zdaj prepoznava Veliko Kozje - "izboklino na kozjem hrbtu".



Po prehojenih 12,5 kilometrih in po 20.579 korakih prideva do svojega konjička, da naju odpelje domov, kjer naju čaka kolega iz Laškega ...


Videomiks s kozjega hrbta



Videoprojekcija prehojene poti