Najprej nekaj o naslovu tega dnevnika. Zakaj takšen? Morda lahko koga malo spomni na naslov filma Gremo mi po svoje. Na ogled tega filma imam zanimiv spomin, namreč z možem sva bila edina gledalca, celo kinodvorano sva imela zase. No pa nazaj k naslovu. Zanj sem se odločila, ker mi je všeč. Kdo pa se skriva v besedi MI? Pod MI se lahko najde vsakdo, ki ima rad gorske poti. In ta blog je namenjen takim. Toda pod MI se skriva še nekaj več. Obstaja tudi skupina MI, s katero že četrt stoletja tu in tam skupaj premagujemo hribovske stezice, se potimo, smejimo, debatiramo, skratka imamo se lepo. V naslovu je tako zajet namen tega dnevnika: z ljubitelji gora doživeti hribovska popotovanja. Pa prijetno pot pod noge!

Malo drugače: Radensko polje

24. 4. 2021



Radensko polje in dva srca

Hm, mogoče bi kdo pomislil, da bi moralo v naslovu pisat Radenska tri srca. Ampak naslov je pravilen. To, kar je Radenski in Radenskemu polju skupnega, je voda. Radenska je voda z mehurčki, Radensko polje pa je krajinski park z vodnimi pritoki, presihajočimi jezerci, izviri, požiralniki in še marsičem. No, s srci pa je tako: tri srca so logotip za znano pijačo, dva srca na Radenskem polju pa sva danes midva. Danes imava namreč obletnico poroke in sva ta kraj, ki je blizu Ljubljane, izbrala za najin izlet.

 

Najina prva izletniška točka je grad Boštanj.



Ja, takole je danes videti ta grad oziroma njegove ruševine. Zgrajen je bil sredi 16. stoletja in je preživel vse do leta 1943, ko je bil požgan.



Stopiva skozi vhod ...




... in tudi z druge strani vidiva samo ruševine ...



... skupaj z bršljanom, znanim zaveznikom propadajočih zgradb.


 
Za ta grad so izbrali zelo lepo lokacijo. Z griča, na katerem je stal, se vidijo tako Kamniške kot tudi Julijske Alpe. Pa še zanimivost,
ki jo prebereva na infotabli, tukaj se je rodil Rihard Blagaj, po katerem se imenuje ena prvih zavarovanih rastlin v Sloveniji - blagajev volčin. 


Z griča se spustiva po urejeni gozdni potki ...



... greva mimo takšne drevesne "hobotnice" ...

 


... in prideva do vodotoka Dobravka.





Pot zaokroživa in prideva do avta. Odpeljeva se na naslednjo točko na širnem Radenskem polju.



Zdaj si greva peš pogledat nekatere zanimivosti, med katerimi so tudi trije vhodi v jamski sistem Radgonskega polja, in sicer vhod v Zatočno jamo, Lazarjevo jamo in Viršnico.

Hodiva po makadamski cesti ob cvetočih travnikih ...






... ob živahni vodi ...



... in tudi mimo nekaterih trenutno praznih požiralnikov.





Pred vhodom v Zatočno jamo



Boštjan si z razgledne točke ogleduje, kako fotografirati ta vhod ...



... potem pa en dva tri in že je v akciji :)


Vhod v to jamo in enako tudi vhod v Lazarjevo jamo so že leta 1888 razširili, pozidali in obdali z grabljami za prestrezanje naplavin.

Mi2 pred grabljami še na suhem, zadaj za njimi pa slišiva vodo, ki teče po podzemnem rovu.



Od tod odkorakava 150 metrov proti severozahodu. Hodiva po meji med travnikom in robom gozda in že se znajdeva pred vhodom v ...


... Lazarjevo jamo



Rešetke so dovolj narazen, da lahko stopiva skozi njih ...



... in si bolj od blizu pogledava Lazarjevo "bivališče".


Slišiva vodo, ki teče v notranjosti rova, ... no, ob takih zvokih ni ravno prijetno stati pred luknjo na eni strani in pred rešetkami na drugi strani ...



... ampak ni problema - tako kot sva prišla noter, prideva tudi ven!


Kam pa zdaj?

Po stopnicah navzgor!



Ponavadi so stopnice zato, da prideš nekam višje. S tem v mislih se povzpneva po njih, ko prideva na vrh, pa vidiva, da so naju pravzaprav privedle do luknje navzdol!


Tako je, prišla sva do
naravnega vhoda v Viršnico.


 

Viršnica je jama, ki z rovi v dolžini 2796 m predstavlja enega od najdaljših jamskih sistemov na Dolenjskem.

Stopiva malo nižje ...


 

... da si pobližje ogledava luknjo ...


 
... in stene nad njo.


 


Zanimiv ogled. Zdaj se odpraviva nazaj do avta, da se odpeljeva še na zadnjo lokacijo današnjega izleta, ki je oddaljena dobrih 15 km od tu. Pogledala si bova dva izvira, in sicer izvira Poltarice in Krke.


Izvir Poltarice



To je izvir potoka Poltarica, ki je prvi pritok reke Krke. Živahna voda se pojavi kar iz tal in steče v slikovit potok.


 



Primeren kraj, da posediva in si privoščiva rogljiček in kavico.



Po tem sladkem odmoru z novimi močmi hodiva po tlakovani potki ...


 



... do mirnega izvira Krke.



To je to, kar sva imela izbrano za današnji izlet. Na poti do avta, pa si ne moreva kaj, da ne najdeva še nekaj fotografskih utrinkov:

Kozolec, za katerega se izkaže, da je parkirišče za ...


 

... odslužena kolesa ;)

 


 

Da prideva do avtomobila, greva samo še čez ta most ...


 

... ampak to ni navaden most!



Je most ljubezni! In za danes tudi lep in zgovoren detajl za najinih skupnih 22 let.


Še videopregled nekaterih naravnih zanimivosti z današnjega izleta



Malo drugače: Repov slap in slap Cuc

22. 3. 2021


Sprehod

Danes je vreme bolj tako tako ... ni za razglede, ni pa tudi takšno, da se ne bi nikamor dalo iti. Pomisliva: Kaj pa, če greva na sprehod? Za sprehod je več kot dovolj izbire: lahko se greva sprehajat po mestu ali pa v naravo. Odločitev je enostavna - izbereva naravo, in to gozdno pot, ki vodi do slapov.


Najprej na sprehod zapeljeva najin avto. Peljeva ga do Podvolovljeka in ga pri spodnji tabli pustiva krajši čas počivat.



Zdaj sva za sprehod na vrsti midva :) Od Žagerskega mlina se sprehodiva do Repovega slapa.


Pot je kratka in nikamor se nama ne mudi, zato si vzameva čas za zanimive utrinke.

Pri mlinu



Zaledenelo kolo



Leseni "tobogan"



Ledena zvezdica



in ledeni kristalčki



Pri Petkov mlaki


Slap ni več daleč, pot do njega je jasno nakazana ...


... in tudi lepo zaščitena z leseno ograjo. 




Pri Repovem slapu






Po urejeni potki se da stopiti tudi malo višje ...



... od koder se lepo vidi cel slap. Njegova višina je 20 m in pada v dveh stopnjah.


Še skupni posnetek in greva nazaj k avtu.



Zapeljeva se par kilometrov naprej do Rihtarjeve domačije.


Od tu se odpraviva še na en sprehod, in to do slapa Cuc. Cuc je skupno ime za več zaporednih slapov v Rihtarski grapi in celotno slapišče je visoko okoli 60 m.

Pot do slapu ni tako jasno označena kot tista, po kateri sva hodila prej. Slediva pa lahko markacijam, ki kažejo pot na Veliki Rogatec.



Pogled navzdol



Še nekaj hoje in potem prečkava strugo ...


... Boštjan se povzpne na razgledišče ...


... me ujame pod slapom ...


 ... in seveda ujame tudi slap Cuc.



Za skupni posnetek pa mora priti do mene ;)



Zdaj naredi še nekaj posnetkov ledeno-vodnih utrinkov od blizu.









Vračava se po isti poti, tu in tam pa opaziva še kakšen detajl, na primer takšno skalo ...


... hm, ali pa tudi narobe obrnjeno banjo.


 

Pred sabo že vidiva domačijo ...


... ja, najin današnji sprehod se bliža koncu ... samo pomahava si še in se zapeljeva domov.


P.S.:

Videoposnetek slapov v "tekočem" stanju ...



... in videoprojekcija sprehoda