Najprej nekaj o naslovu tega dnevnika. Zakaj takšen? Morda lahko koga malo spomni na naslov filma Gremo mi po svoje. Na ogled tega filma imam zanimiv spomin, namreč z možem sva bila edina gledalca, celo kinodvorano sva imela zase. No pa nazaj k naslovu. Zanj sem se odločila, ker mi je všeč. Kdo pa se skriva v besedi MI? Pod MI se lahko najde vsakdo, ki ima rad gorske poti. In ta blog je namenjen takim. Toda pod MI se skriva še nekaj več. Obstaja tudi skupina MI, s katero že četrt stoletja tu in tam skupaj premagujemo hribovske stezice, se potimo, smejimo, debatiramo, skratka imamo se lepo. V naslovu je tako zajet namen tega dnevnika: z ljubitelji gora doživeti hribovska popotovanja. Pa prijetno pot pod noge!

Koča na Kriški gori (1471 m)

9. 2. 2019

... hribi
(3. del)

Glede na naslov so nama za zadnji dan dopusta ostali samo še hribi :) Izbereva si Kriško goro. Je dokaj blizu naju, zato nama ni treba zgodaj na pot. Brezskrbno se pripeljeva na izhodišče, tu pa naju preseneti prepolno parkirišče. A je krivo to, da nisva tako zgodnja kot po navadi? Hm, morda ... Pa le najdeva prostor, parkirava in hoja se začne. Najprej po blatu, potem po ledu in še po snegu. Pestro.



Koča je že na vidiku!


Uuu, kakšna gneča je pred njo! A delijo brezplačen čaj? Ne. Podeljujejo nagrade za junake Kriške gore - to je za tiste, ki se v enem letu največkrat povzpnejo do koče. Kot zanimivost naj povem, da je prvo mesto dosegel planinec s 308 obiski te koče v lanskem letu. In prav presenetljivo je, da je na drugem mestu planinec spoštljive starosti, šteje jih namreč 90 let, kočo pa je v minulem letu obiskal kar 206-krat. Res zanimivo. No, midva pa zdaj tudi razumeva, zakaj je bilo danes parkirišče tako polno.

To pa ni edino dogajanje na tem razglednem hribovskem kotičku. Zaradi ugodne lege je to področje zanimivo tudi za jadralne padalce.

Priprava na vzlet

Hm, a padalo išče padalca!?

Med vsemi žicami, stebriči in tablo sta se le našla :)

In zdaj lepo jadrata naprej!

Danes je tu res prav živahno, vseeno pa ne pozabiva na razglede:

Storžič

Košuta

Stol

Triglav

Selfi

Počasi se odpraviva v dolino, vendar po drugi poti.

Pogled nazaj proti koči


Vračava se v smeri, ki nama še ni poznana. Domača pa nama je podlaga, po kateri hodiva, samo da si zdaj sledi v obratnem vrstem redu: najprej sneg, potem led in nazadnje še blato ...



... ampak lepi razgledi vse to odtehtajo. 




Prideva na izhodišče. Parkirišče se je že precej sprostilo. Srečava nasmejane pohodnike z medaljo okoli vratu ...

Tudi midva sva nasmejana, sicer nimava medalje okoli vratu, se pa nagradiva z okusno kavico in vsemi lepimi spomini na tri proste dneve, preživete v naravi. 







Slavnik (1028 m), Cigan (970 m) in Grmada (998 m)

8. 2. 2019 

... morje ... hribi
(2. del)

Včeraj sva okusila lepo belo zimo. Kaj pa, če bi danes s snega skočila na morje? Ja, prav to si zaželiva za drugi dan dopusta. Pa dajva, pojdiva na morje - bolj natančno, pojdiva nad morje, in sicer na:



Za pot navzgor izbereva strmo pot, ki se začne v simpatični vasici Podgorje. Parkirava na velikem in precej polnem parkirišču. Očitno je tudi druge pohodnike zamikala tukajšnja razgledna hribovska točka. Sonce je mikavno, a ko stopiva iz avta, začutiva moč primorskega vetra ...

Kamnita pot


"Kje si Boštjan?"
"Tukaj sem, sem obtičal za vejo!"


Listnata pot


"Kje si Boštjan?"
"Tukaj sem, se malo smučam!"

 
Malo snega, precej listja

 

Iz gozda stopiva na plano in ...



... tu je še zaplata snega.


Na razgledni točki tako piiiha, da se vidi daleč daleč ...


... do Snežnika ...


... pa do Triglava in ...



... morja!


Na vrhu je precej živahno, zato si za počitek nagledava drugo razgledno točko, to je Grmada.


Pred Grmado je še griček z zanimivim imenom Cigan. Tako obiščeva najprej njega.

Na vrhu Cigana - in tudi tu piiiha!


Hodiva naprej, in to proti vetru. Tako fejst piha, da veter najino senco prestavlja kar na spodnjo stezo ;)


Na vrhu Grmade pri opazovalnici požarov najdeva nekaj malega zavetrja, da pomalicava.


Ampak če sva že tako blizu morja, je treba vsaj v kratke rokave, če že ne v kopalke ... pa naj še tako piha!


Panorama

Preveriva, če je z avtom vse v redu in pot pod noge.




Z vetrovne Grmade se spustiva v sneg.


In začuda najdeva stezo, po kateri vse do vasice hodiva sama.



Od ribnika v vasi Podgorje se zapeljeva ...


... do sladkovodnega jezerca v Fiesi.


Na vrsti je še sprehod do Pirana, do kavice, ...







... do posedanja s pogledom na morje ... 





Ja, sonce že išče zahod, midva pa imava oči uprte v jutrišnji dan - tretji dan najinega dopusta.

Hm, kam se bova odpravila? No, to je nakazano že v naslovu, druge podrobnosti pa seveda še sledijo! 















Mrežce (1965 m)

7. 2. 2019

Hribi ... morje ... hribi
(1. del)

Pred nama so trije prosti dnevi. Kaj si izbereva za danes? Mrežce! To je razgleden vrh nad Pokljuko, na katerega je tudi v zimskih razmerah razmeroma varen dostop. Prav zato ga imajo na svojem seznamu turni smučarji in krpljarji. Med slednje spadava tudi midva. Tako v mrzlem jutru (brr: - 10 °C) na nahrbtnik naloživa krplje ...


... in zakorakava v sončen dan.


Planina Zajavornik

Viševnik, Mali Draški vrh in še dva soseda






Pod bremenom zime









Pod bremenom nahrbtnika 



"Sotrpina"















V smeri kažipota ... hodiva naprej ...


... po poti do koče.




Od koče naprej nama smer kažejo sledi smučarjev.

















 Gledam gor v modro nebo in oskubljene macesne.

Višje ko greva, bolj se odpirajo čudoviti razgledi:



Bežen pogled v nezimsko dolino
 

 No, tu pa je zima še vedno bela :)
 

Stol

Naravni okraski







Geometrija na nebu

"Avtocesta" na snegu

Sence in sledi

Ob vsem tem razgibanem "dogajanju" nama do vrha mankja še čisto malo. Res je ... vrh je prav tam, kjer se črta dotakne snega!



In naslednje fotografije dokazujejo, kako zelo razgleden je ta vrh:






Triglav in Kredarica


Panorama

Pa še midva ;)

Sonce se nagiba že v drugi del dneva in ne preostane nama drugega, kot da si nadeneva krplje in se spustiva po belem snegu ...


... in to so najine sledi!


Tako pa je, če te sneg hoče pogoltniti ...


Pot navzdol nama gre hitreje, kot je šlo gor. Hm, le zakaj?! Sva že na planini, nad nama je sicer še vedno modro nebo brez oblačka, ni pa brez vzorca. Popisano je s črtami zračnega prometa. 


Na planini se svetlika led, ...


... ki ga previdno preizkusiva :)



O, dobro drži! Vseeno stopiva nazaj na stezo ... 


... ter z očmi in tudi s fotoaparatom še enkrat pogledava to prelepo planino.


O, kako lepa je lahko zima. Samo malo, zakaj pa je potem v naslovu omenjeno tudi morje? No, več o tem bo razkril jutrišnji dan.