Ratitovec sva že večkrat obiskala, in to ob različnih letnih časih. Ponudil nama je že veliko lepih poletnih in zimskih razgledov. Tokrat pa nama ponudi novo izkušnjo, takšno malo bolj "odštekano": ponudi nama pogled na prebujajoče se sonce. Ja, zakaj pa ne! Ampak to za naju pomeni, da se morava na pot podati še v temi.
Pa pojdiva! Lučke na glavo in zakorakava v noč ...
Začetne strmine ne vidiva, jo samo čutiva. V soju naglavne lučke vidiva le svoj korak. Tudi gozda ne vidiva, ga pa slišiva. Na kratko slišiva let letala. Znano. Ne pritegne najine pozornosti. Nenadoma pa obstaneva. Slišiva skovikanje sove. Nenavadno. Naravno! V tem temnem gozdu malo strašljivo, ampak lepo :)
Noč s krajčkom Lune
Po slabi uri hoje po temi se prične daniti.
Barve tik pred vstopom Sonca v novo jutro
Dobro jutro!
Dobro jutro, Julijci!
 |
| Selfi v jutranjem soncu |
Sonce gre svojo pot ...
... midva pa tudi.
Takole se najini senci znajdeta na strehi :)
Drugače pa je najin cilj narediti krožno pot: z Gladkega vrha na vrhova Altemaver in Kremant, nato pa se mimo Kačjega roba ter Zgornjega in Spodnjega Jirna spustiti v vas Zgornje Danje, od tam pa po vaški in gozdni cesti priti v Prtovč, kjer sva nekje v temi pustila avto.
Delček ceste, po kateri se bova vračala.
Zdaj pa lepo po vrsti, najprej do naslednjega vrha ...
In naprej na naslednji vrh
Ob poti je kar nekaj bunkerjev, enega od njih zasede Boštjan.
Markacijo, ki kar kliče po počitku, pa ... zasedem jaz ...
 |
| Vidim te na lastne oči :) |
Pogled na prehojeno pot
 |
| Mi2 na Kremantu |
Počasi se začneva spuščati.
Vmes srečava tudi "želvo".
Zgornji Jirn
Spodnji Jirn
Potka do vasi, kjer se priključiva na cesto.
Nekaj razgledov s cestne perspektive:
Družinsko drevo z družinsko hierarhijo
Kar nekaj hoje je po makadamski cesti, ki gre vmes malo navzdol, pa več navzgor. Vseeno pa prideva na sedlo, od koder vidiva kraj, kjer sva pustila avto. Prav zanimivo: ko sva zjutraj parkirala, nisva videla niti enega avta, pa ne samo zaradi teme, ampak predvsem zaradi najine današnje zgodnje ure :)
P.S.:
Še en utrinek, kako so nastajale fotografije vzhajajočega sonca.
Ni kaj, na koncu današnjega obiska Ratitovca lahko rečeva, da nama je spet ponudil veliko lepega. Vredno se je bilo odpovedati sladkemu jutranjemu spanju in tako malo drugače okusiti začetek novega dne.
