Najprej nekaj o naslovu tega dnevnika. Zakaj takšen? Morda lahko koga malo spomni na naslov filma Gremo mi po svoje. Na ogled tega filma imam zanimiv spomin, namreč z možem sva bila edina gledalca, celo kinodvorano sva imela zase. No pa nazaj k naslovu. Zanj sem se odločila, ker mi je všeč. Kdo pa se skriva v besedi MI? Pod MI se lahko najde vsakdo, ki ima rad gorske poti. In ta blog je namenjen takim. Toda pod MI se skriva še nekaj več. Obstaja tudi skupina MI, s katero že četrt stoletja tu in tam skupaj premagujemo hribovske stezice, se potimo, smejimo, debatiramo, skratka imamo se lepo. V naslovu je tako zajet namen tega dnevnika: z ljubitelji gora doživeti hribovska popotovanja. Pa prijetno pot pod noge!

Razglednice s kamniškega konca: Goli vrh (Šavnice)

27. 12. 2020



Meglena nedelja ... hm, ali je v takem dnevu sploh mogoče najti kakšen motiv za razglednice? Lahko poizkusiva! Novozapadli sneg naju vabi na krplje. Za hojo z njimi bi bil idealen kakšen goli vrh. Na srečo je takšen vrh tudi na našem koncu, in sicer na skrajnem vzhodnem delu Menine planine. Ja, ta planota med svojimi vrhovi ponuja tudi 1426 m visok Goli vrh. 


Pot do Biba planine nama je od zadnjič še sveže v spominu. Ampak danes je tukaj drugače - snega je več, sonca pa čisto nič. Pred nama se tako odpira svet v popolnoma drugih barvah. Evo, in motiv za nove razglednice je tu!


Na planini Biba



Dobro vidna prava smer ...



... vseeno greva po svoje!



Mimo gozda ...



in mimo na sveže pobeljene lovske opazovalnice ...



... čez ograjo ...



... pod vejami ...






... v smrekov gozd.



Mi2 med smrekami ...


... ojla, tukaj pod strehco sem :)



Poleg strehe nad glavo je dodatna ponudba ob poti tudi drsališče ...

 

... in še eno drsališče!



 
Drsalke bi prišle prav!

Kje pa je vrh? A je še daleč?

Z enim očesom vprašujoče pogledam Boštjana (glej levo steklo), z drugim pa kažipot (glej desno steklo)

... in odgovor je:


 

Torej, le naprej na Goli vrh ...

... sprva pod obloženimi vejami ...



... nato mimo premraženega osamelca ...


 

in zasnežene markacije ...



... direktno na vrh



Joj, kako piha na tem vrhu! Morda je zato ta vrh gol, markacija pa tako pripeta!



Razgleda danes žal ni. Drugače pa naj bi se s tega neporaščenega vrha videlo greben Smrekovca, Raduho in del Kamniško-Savinjskih Alp. No, bova to preverila kdaj drugič. Zdaj naju mrraazz preganja nazaj v gibanje ...



Pri povratku ponekod hodiva po svojih sledeh, ponekod delava nove. Vmes pa seveda spremljava okolico. 

 

Med drugim najdeva takšen leden šopek ...

 

... prijetno pa naju preseneti čarobnost sivine:









Spet na planini Biba ... 


... ampak vrata si bova pustila kar odprta, saj se nameravava kmalu vrniti po zamujene razglede :)


Zdaj samo še odkrpljava v dolino:



No, pa sva kljub slabši vidljivosti le uspela najti motiv za nove razglednice, in to takšne z umetniškim pridihom! 

 

Nedeljska pot v videoprojekciji

 

Razglednice s kamniškega konca: Vivodnik

 14. 12. 2020



Kakšne razglednice greva iskat tokrat? Po prevladujočih meglenih zimskih dnevih si zaželiva sončnih razgledov, po možnosti takšnih s snežno podlago. In ker je danes za višje lege spodbudna vremenska napoved, se kljub sivemu jutru z veseljem odpraviva od doma. 


Iz meglene doline se pripeljeva na razgledni prostor na kamniškem koncu. Avto pustiva na tem razgledišču ...



... kam pa greva midva?



Med smerokazi izbereva tistega, ki kaže pot na Vivodnik čez Bibo planino. Vivodnik je s svojimi 1508 m najvišji vrh Menine planine in nadejava se, da ponuja tudi lepe razglede. Greva pogledat!

Čeprav naju pot vabi naprej, se ustaviva ob pogledu na "morje in otočke".


 



Marjetica - moja nova družba na nahrbtniku in lep Boštjanov izdelek :) 



Stopiva na snežno podlago. 


Hm, ribica?! Morda je skočila iz "morja" tam spodaj.


Planina Počivalnik, ...


... kjer v tem zimskem času počiva letni vikend za pašno živino.



Lep razgled je od tu!





Na Biba planini






Zdaj si nadeneva krplje ...



... in po svežem snegu zakorakava svojo pot!



Ob tem pa seveda z odprtimi očmi spremljava belo-modro okolico:











Pod soncem ...


... hodiva naprej ...


... tudi mimo vrtač, ki jih je na tej planini kar nekaj, ...


... in prikrpljava na Vivodnik.



Povzpneva se na razgledni stolp ...



... in vidiva takšno sliko v živo: 



S tega vrha pa bova s seboj odnesla naslednje čudovite zimske razglednice:






Vračava se po isti poti in svojim prejšnjim stopinjam dodajava nove.



Greva mimo table, ki nama pove, kod hodiva, ... in res, tukaj se počutiva dobrodošlo :)



Ob tej tabli rastejo takšne snežne rožice.


 

Pri trenutno zamrznjenem jezeru Biba



Smreka skuša zadržati sonce, ...


... vseeno se sonce spušča vse nižje ...


... sence se daljšajo ...


... in kmalu se spet znajdeva na Biba planini. 



Ni kaj, vse bližje sva izhodišču. Avto naju pričaka v senci, nato se skupaj z njim spustiva v dolino, v meglen popoldan ... 


... ampak današnje sončne razglednice, ki jih prinašava z Vivodnika, bodo gotovo popestrile siv vsakdan!


Še prehojena pot v videoprojekciji: