Najprej nekaj o naslovu tega dnevnika. Zakaj takšen? Morda lahko koga malo spomni na naslov filma Gremo mi po svoje. Na ogled tega filma imam zanimiv spomin, namreč z možem sva bila edina gledalca, celo kinodvorano sva imela zase. No pa nazaj k naslovu. Zanj sem se odločila, ker mi je všeč. Kdo pa se skriva v besedi MI? Pod MI se lahko najde vsakdo, ki ima rad gorske poti. In ta blog je namenjen takim. Toda pod MI se skriva še nekaj več. Obstaja tudi skupina MI, s katero že četrt stoletja tu in tam skupaj premagujemo hribovske stezice, se potimo, smejimo, debatiramo, skratka imamo se lepo. V naslovu je tako zajet namen tega dnevnika: z ljubitelji gora doživeti hribovska popotovanja. Pa prijetno pot pod noge!

Komna (1520 m)

10. 2. 2018


Zavoji nad Bohinjskim jezerom

Koliko je ovinkov? Odgovor je preprost - ovinka sta samo dva: levi in desni. Ko pa se ta dva ovinka drug za drugim menjujeta, pridemo do besede serpentina. In če kdo želi okusiti hojo po serpentinah, naj gre na Komno! Tu je treba prehoditi 48 zavojev!! V te zavoje se odpravimo Mi.


V skupini Mi nas je danes šest. Naše izhodišče je Planinski dom Savica.



Za informacijo: vstopnine za ogled slapa Savica v tem času ne pobirajo ;) Fajn!

Na začetku lepo drug za drugim, a kasneje se bolj kot ne razgubimo po zavojih.










Po prvem zavoju gremo mimo tega nasmejanega obraza ...


Hmm, če bi ta moral čez
vse zavoje, se že ne bi tako smehljal ...







Premagovanje zavojev s stilom
- Boštjan, lepo barvno usklajen :)



























Čudovit razgled na Bohinjsko jezero že kmalu po prvih zavojih






Pred enim od mnogih zavojev

Milena v xx zavoju

Snežne zavese




Milena vztrajno odšteva zavoje :)

V teh zavojih nam voljo vliva obetaven pogled na modro nebo.



Nenehno grmenje s sosednje Komarče nam oznanja, da se moč sonca kaže tudi v proženju plazov.






Bravo, Milena!! Uspešno prehojenih vseh 48 zavojev!

Za vsemi temi zavoji smo deležni še nekaj sončnih žarkov ...




... nato pa nas pričaka megla in tam nekje v njej koča na Komni.


Iz tistega obetavnega modrega neba
ni ostalo nič.


No, ne ravno nič, pravzaprav je poleg megle ogromno snega ...


... bi skoraj lahko pohodili table. 



Torej pri koči razgledov na jezero in okoliške vrhove ni :(



Vseeno je pri koči nekaj, kar pritegne naše poglede.
To je izkušena planinska mucka:


... ki ve, kaj je v nahrbtnikih!


... se spozna na pravo hribovsko hrano!


 
... je rada v dobri družbi!




Mucka ni povsem izpraznila naših zalog,

ostalo je dovolj, da si naberemo novih moči za pot nazaj. 












Naš postanek je bolj kratek, saj je v megli in snegu tudi mraz večji. Zato še na hitro ena skupinska slika s terase pred kočo.


Sestopamo v sneg ... pogosto se pogrezamo vanj. Potka je ozka, in če samo za stopinjo zgrešiš uhojen del, se pogrezneš globoko globoko ...

Boštjan, kaj se je zgodilo z barvno usklajenostjo?! No ja, samo da te ne zebe :)
 

Ženski del današnje ekipe

Od tu naprej smo spet v zavojih in noge že kar same zavijajo.


Zavoji nam postrežejo z razgledi na Bohinjsko jezero v nevsakdanjih barvah.

 


Takšni čudoviti pogledi odtehtajo vse izčrpavajoče zavoje, ki smo jih danes prehodili nad Bohinjskim jezerom!
 

Vrhovi Velike planine: Poljanski rob, Gorenjski vršiči in Bukovec

24. 1. 2018


Prijazni obraz zime (3. del)

Najin četrti in hkrati zadnji dan dopusta ... no, kot vse te dneve se tudi to jutro najprej vprašava, kakšen obraz nama bo zima pokazala danes. Pogledava skozi okno in si rečeva: Sonce sije nad Veliko planino, pa pojdiva tja!

Velika je tale Velika planina, danes ne bova obhodila cele. Zadržala se bova bolj v predelu Male planine.


Zanimivo: stopiva raje iz sence, na toplo sončno stran ... ja, poleti pa bi bila taka senca še kako dobrodošla!










To je najina hiška ...
ampak samo na sliki :( 











 ... še več takšnih hišk ...


Pot nadaljujeva mimo streh po svojih poteh.








Fotografiranje na Poljanskem robu

Na vrhu tega Roba je lep razgled.


Razgled seže tudi tja v dolino, čez žičnato ograjo, kjer smo ujeti v vsakodnevne obveznosti ...


... zato se veliko raje razgledava na drugo stran ograje!














Malo posediva s pogledom na ...

Kočno, Grintovec


Ojstrico

Zatem si nadeneva krplje ter greva po sledovih vetra.


  

Te sledi naju privedejo na vrh, imenovan Gorenjski vršiči.



Z Vršičev se spustiva v še nedotaknjen sneg, ki ga za naju čuvajo smreke.


Kratki video hoje s krpljami


Pot naju pelje mimo treh štorov.

Od tu samo še par korakov do Ojstrice?

Nič ne bo, Ojstrica je precej daleč, zato zavijeva na sosednji breg.

Pravzaprav je to vrh Bukovec, ta pa ni daleč.












Tudi v ta breg delava sledi.

In za te sledi nama je jasno, čigave so ...


... toda od koga so te sledi!?



... hm, od ene krempljaste zverinice?
Zaenkrat naju ni nič strah. Greva naprej in pod vrhom srečava malo drugačne sledi: pozabljene človeške stopinje in sledi ene motorne zverine.





Pogledava proti vrhu in zagledava ... Luno!
 
Na srečo ni polna! :) Tako da bo na vrhu še nekaj prostora za naju.

In še en nenavadni pojav ... "vulkanska" Lepenatka?


Nič skrbet, vse je okej ...

... brezskrbno se slikava s pogledom na Kamniške Alpe ...

... pa na Malo planino tam zadaj.

Boštjan, pripravljen na štart ...

 ... pripravljen je za spust v dolino. Kaj pa na nove delovne dni? O tem bova razmišljala jutri ...

Zaenkrat se še prepustiva lepim razgledom ...


V sredini Veliki Rogatec in Lepenatka

Vračava se po zasneženi cesti, vračava se v delovni vsakdan ... vračava se z nasmehom na obrazu, saj sva v teh dneh imela čudovito priložnost izkusiti tisti prijazni obraz zime.