Najprej nekaj o naslovu tega dnevnika. Zakaj takšen? Morda lahko koga malo spomni na naslov filma Gremo mi po svoje. Na ogled tega filma imam zanimiv spomin, namreč z možem sva bila edina gledalca, celo kinodvorano sva imela zase. No pa nazaj k naslovu. Zanj sem se odločila, ker mi je všeč. Kdo pa se skriva v besedi MI? Pod MI se lahko najde vsakdo, ki ima rad gorske poti. In ta blog je namenjen takim. Toda pod MI se skriva še nekaj več. Obstaja tudi skupina MI, s katero že četrt stoletja tu in tam skupaj premagujemo hribovske stezice, se potimo, smejimo, debatiramo, skratka imamo se lepo. V naslovu je tako zajet namen tega dnevnika: z ljubitelji gora doživeti hribovska popotovanja. Pa prijetno pot pod noge!

Mangart/Mangrt (2677 m)

17. 7. 2016

Visok nivo
Mangrtska cesta - najvišji nivo ceste v Sloveniji. Preden povem še kakšno zanimivo podrobnost te ceste, naj povem, zakaj jo sploh omenjam. Seveda zato, ker brez nje danes ne bi mogli doseči svojega cilja: vrh Mangrta.


Mangrt te očara že takoj na mejnem prehodu Predel. Vredno se je ustaviti in pogledati tega mogotca.


Strokovna ocena oglednice skupine Mi:

Milena: Hm, tja gor bo treba.
Barbara: Ja, ni od muh.

Jože: A fotoaparat dela?

V skupini ekipe Mi sta danes še Boštjan in Andrej. Torej nas je za en poln avto.



Zdaj pa k obljubljenim informacijam o Mangrtski cesti:
Skupna dolžina najvišje speljane ceste v Sloveniji je skoraj 12 km, pripelje nas do višine 2072 m in višinska razlika od odcepa do konca ceste je 980 m.
Še malo njene zgodovine:
Leta 1938 jo je od aprila do oktobra zgradila italijanska vojska. Skupno je cesto gradilo okoli 500 mož, na vsakih 10 mož po en kovač, ki je sproti popravljal ročno orodje. Delo je potekalo brez prekinitev po 12 ur na dan in dela so hkrati začeli na več koncih. Delavci so imeli vedno dovolj okusne italijanske hrane. Hrano in potreben gradbeni material so sproti dostavljali po dveh tovornih žičnicah. In zanimivo, kljub takratni slabši zaščitni opremi ni zabeležena nobena hujša poškodba ali delovna nesreča. V novejši zgodovini, in sicer od leta 1994 do 2004, pa jo je cestno podjetje iz Nove gorice v celoti asfaltiralo.

Te zanimive podatke izvemo iz zloženke, ki jo podelijo ob plačilu cestnine v spodnjem delu ceste. Tu lepo skrbijo za to cesto, pa še prijazen mladenič, ki pobira vstopnino, nam je postregel z dodatnimi informacijami o trenutnih razmerah na njej.



Po nepreštetih levih in desnih zavojih in petih predorih končno nastopi čas, da si naš jekleni konjiček malo oddahne, za nas pa nastopi čas, da uberemo pot pod noge.

Vseh pet lepo v vrsti:
 
Na Mangrt vodita dve markirani poti, ena je italijanska smer, druga pa slovenska. Obe zahtevata zbranost in previdno hojo, a je slovenska smer vseeno bolj zahtevna. Mi si danes za gor in dol izberemo italijansko smer. Ta pot odpira prelepe poglede na Belopeška jezera.




Seveda pa tudi na tem visokem nivoju cvetje razvaja oči.

Zanimiva fotografska dvojica

Čeprav smo na sredini julija, moramo prečiti nekaj snežišč. Poleg tega tukaj  hladno in zelo močno piha. Dolgi rokavi in jakna niso prav nič odveč.

 Selfi, ki ga je skoraj odnesel sunkovit veter.

Kljubujemo vetru in se vzpenjamo:



Glede vremena pa še nekaj: napoved pravi, da naj bi se šele čez dan zjasnilo. Zato se nam prav nič ne mudi in večkrat malo postojimo v pričakovanju jasnine. Za take postanke se prav nič ne pritožujemo
:)
Cvetlica, ki jo veter vleče za lase.
Skupaj s svetlicami dočakamo tudi sončna obdobja.

 








Kroglast sneg


Profil indijanca

 Jalovec
Fotografiranje z dveh nivojev


Vrh


Najprej sledi okrepčilo ...

Andrej v navezi z Nado

... nato sledi še slikanje.

Nivo oblakov zaseda vrh Triglava.
 Oblaki očitno vztrajajo na svojem nivoju, zato kmalu sestopimo z vrha.


Še sva pri močeh ... razpolovila sva skalo ... :)

Hm, tam pa mora bit nekaj zanimivega ...
Še en pogled na Mangrt oziroma Mangart. Katero ime je pravo? Že omenjena zloženka pojasnjuje, da se za ta vrh skozi različna obdobja pojavljata obe imeni. Uradno naj bi bila pravilna raba zapisa Mangart, dovoljena pa tudi Mangrt. Dejstvo pa je, da domačini in Primorci od nekdaj izgovarjajo in pišejo izključno Mangrt.
Kakor koli že, nam je ta gora zelo všeč.

Ko pridemo do spočitega avtomobila, Andrej oceni, da naš nivo moči še ni čisto pošel, in predlaga, da se odpeljemo do vasi Drežnica ter si za osvežitev pogledamo še kak slap ... Zato en kratek pregled s tega potepanja:

Parkiramo pri železni roki.

Gremo čez most s koriti z rožami.

Mimo korita z osvežilno vodo.

Mileno prepustimo minutam užitka.

In končno dve muhi na en mah, levo prvi slap, drugi pa malo naprej.
Slap Sopot






Boštjanov poskus selfija od zadaj - dokaj uspešno :)

Še slap skupaj z našo zasedbo
Slap Krampež


Drug za drugega do kolen v mrzlo vodo ...


 Na suhem nad vodo
Soča

"Krasna si, bistra hči planin." (Soči, Simon Gregorčič)

Napolenovo most nad Sočo pri Kobaridu



Pogovori na visokem nivoju :)





Danes smo prevozili precej kilometrov, se z avtom povzpeli po cesti z najvišjim nivojem pri nas, naredili mnogo korakov, se povzpeli pod nivo oblakov, občutili svežino slapov, obkroženi z družbo na istem nivoju, skratka preživeli smo dan, za katerega lahko rečemo, da je bil na visokem nivoju ...