Malo drugače. Kako pa tokrat? S kolesom, po poti nekdanje železniške proge od Kozine do Trsta.
Res je, da tokrat spet nisva na nama tako ljubih gorskih poteh, vseeno nama današnja pot ponudi nekaj takih utrinkov: sva v naravi, umaknjena od prometa, pot vodi tudi mimo skalnih sten, mimo borovcev. Ponudi nama še nekaj, kar zelo dobro čutiva ob vračanju – premagati morava 490 metrov višinske razlike.
Zdaj pa pot pod noge oziroma pedala :)
Ja, pa se zapeljiva. Modro nebo, bela cesta, najprej vonj po bezgu, nato po borovcih in morju. Vožnja proti Trstu je zelo enostavna, saj kolo tja dol pelje kar samo.
Izkoristiva lahkotnost smeri navzdol in lagodno opazujeva okolico.
Levo pod nama se vije dolina reke Glinščice. Kanjon Glinščice je videti zelo zanimiv. Prav fajn bi ga bilo prehodit, tako da naju kar zasrbijo pete (beri: gojzerji). Spet je tu ideja več za hojo, seveda v nepoletnih dneh.
Zanimivost te proge so:
predori
viadukti
nekdanje železniške postaje
lepo urejena počivališča
Bližino Trsta že naznanja pogled na levo ...
... pogled na desno ...
... ampak najina pot je zelena sredina!
Spustiva se prav do morja.
In tu naju pričakajo morske pošasti:
V hribih sva že večkrat imela priložnost štet ovčice, tukaj pa Boštjan poskuša štet meduze, ampak enostavno jih je preveč!!
Pogled na te orjaške meduze je kar nekoliko srhljiv, ampak vseeno so zelo lepe:
Malo se loviva po prometnih tržaških ulicah, malo pa tudi posediva ob italijanskem kapučinu.
Ampak treba bo dati pot pod pedale in veselo v klanec!!
Na poti nazaj imava za opazovanje narave druge motive: da se tu in tam malo spočijeva :), zato ujameva spet nekaj lepih pogledov:
Še hrošču se ne ljubi leteti navzgor in se tako malo šverca, Boštjan pa kolo poganja za dva :)
Na počivališču se malo kratkočasim in fotografiram...
Tri bučke in Boštjan
Pot stare železniške proge naju pripelje nazaj do najinega železnega konjička. Sva prijetno utrujena, ja ... hm ... čutiva odtis sedeža na r... ter čakava na prvo priložnost, da se spet razhodiva po hribovskih poteh ...