Najprej nekaj o naslovu tega dnevnika. Zakaj takšen? Morda lahko koga malo spomni na naslov filma Gremo mi po svoje. Na ogled tega filma imam zanimiv spomin, namreč z možem sva bila edina gledalca, celo kinodvorano sva imela zase. No pa nazaj k naslovu. Zanj sem se odločila, ker mi je všeč. Kdo pa se skriva v besedi MI? Pod MI se lahko najde vsakdo, ki ima rad gorske poti. In ta blog je namenjen takim. Toda pod MI se skriva še nekaj več. Obstaja tudi skupina MI, s katero že četrt stoletja tu in tam skupaj premagujemo hribovske stezice, se potimo, smejimo, debatiramo, skratka imamo se lepo. V naslovu je tako zajet namen tega dnevnika: z ljubitelji gora doživeti hribovska popotovanja. Pa prijetno pot pod noge!

Šilentabor (723 m) in Gradišče (791 m)

1. 3. 2022



Od Tabora do Tabora

Danes naju čaka hoja "od tabora do tabora" - no, bolj natančno povedano, prehoditi želiva krožno pot od Podtabora do Šilentabora. In kje je to? V bližini Pivke, Šilentabor je pravzaprav najvišji vrh grebena na jugozahodni strani Pivške kotline.


Na izhodišču: vas Podtabor



Z vaške sive asfaltne ceste ...



... stopiva na pobeljeno ...



... makadamsko cesto.



Ob zelo "neobičajni uri" ...


... hodiva pod prepadno Podtaborsko steno.


Tako se na eni strani ceste nad nama dviguje 70 m visok skalnat zid ...


... na drugi pa z drevja visijo naravni okraski.





Kaj pa je pred nama? Luknja! 



Ja, cesta gre skozi 72 m dolg predor, vklesan v živo skalo. Pravijo mu Mussolinijev tunel, saj je nastal v času, ko so italijanski vojaki na tem področju gradili vojaške ceste.


Prideva skozi tunel in si ga pogledava tudi z druge strani.



Pogled še na sosednje gričke



Nadaljujeva pot po cesti, ...


 ... ob kateri vztrajajo stari obcestni stebrički ...


... in ob kateri se prebuja nova pomlad!







Čeprav se pot le narahlo vzpenja, je na razgledni točki pri cerkvi sv. Martina ...


... klopca in popotnik se tako lahko usede direktno na 725 m višine.


 

Najin "tabor" ni več daleč. Zavijeva s ceste.



Hodiva blizu roba in temu primerno je zdaj tudi več razgledov.


 

 


 

Še majčkeno ...


 

... in vrh Šilentabor je tu!



Selfi v zelo vetrovnih razmerah ... se morava kar prijet drug drugega!



Hja, naju ne odpihne, zato pa sunek vetra na tla prevrne fotoaparat, in med to njegovo akrobacijo nastane na glavo obrnjena slika ...


 

Na srečo fotoaparat padec preživi brez poškodb - še bo lahko delal slike!



Razgled v vse smeri, popisan s črtami in črkami ...


... in poslikan s fotoaparatom:


Vremščica in Nanos


Julijci


Snežniško hribovje



Čas je za odmor. V zavetrju se utaboriva. 



"Čaj ali kaj bolj konkretnega?"

Oboje. Vsakemu svoje ;)



Odmora je konec. Krožna pot naju zdaj vodi po grebenu, ki se dviguje nad cesto, po kateri sva hodila prej.



Pogled nazaj na vasico Šilentabor s Triglavom v ozadju



Razgibana grebenska pot naju med drevesi ...



... in odprtimi razgledi ...



... pripelje do poštnega nabiralnika.



Postavljen je na razglednem vrhu Gradišče, od koder se lepo vidi Snežnik



Od tu je lepo viden tudi Brkinski rob, po katerem se nadaljuje najina pot.



En pobič na Robu ;)



Pogled nazaj na Gradišče



Zanimiva je tukajšnja pokrajina ... 

... čez rob hladno piha in vleče ...



 ... na drugo stran se razprostira prostrano pobočje ...



... na katerem se pasejo konji ...


... in družno rastejo drevesa.



Čez pašnike se spuščava proti izhodiščnemu taboru ...



... in pritegneva pozornost tukajšnje prebivalke.



Prideva nad Podtaborsko steno. Boštjan gre v izvidnico na njen rob ...



... in še poslika nekaj detajlov.

Tunel


Italijanska vojaška cesta naprej od tunela


Vas Podtabor


Trobentica



Prideva v Podtabor, kjer naju čaka avto. Od tu narediva še posnetek Podtaborske stene ...



... ter preštejeva prehojene korake in izmeriva dolžino poti: 19.100 korakov in 14,6 km. In tem podatkom primerno se je na poti od Tabora do Tabora nabralo kar nekaj slik in veliko zanimivih vtisov.


Videoutrinki ...




... in videoprojekcija poti




2 komentarja:

Ati in Mami pravi ...

Draga najina!
Koliko lepih krajev sta že obhodila - zares sta izjemna!
Lepo je bilo videti tudi to pot, ki sta jo opravila in navdušena sva nad izbiro posnetkov. V tej situaciji nama je všeč tunel in to zato ker ima izhod, ali kot radi rečejo ima luč na koncu tunela. Tako je tudi v življenju. Vedno se najde izhod in pogosto smo presenečeni nad tem kakšen lep razgled je na drugi strani tunela in kakšni novi in presenetljivi izzivi se nam odprejo če jih le vidimo.
Jehova je poln presenečenj, zato le hrabro naprej saj bo na kocu vse dobro.
Pa še nekaj iz Psalma9:1,2 Hvalilte bom, o Jehova, z vsem svojim srcem, pripovedoval bom o vseh tvojih čudovitih delih. veselil se bom in radoval zaradi tebe, opeval bom tvoje ime, o Najvišji.
Z ljubeznijo Ati in Mami

Breda Vrenčur pravi ...

Lepa krožna pot je to. Sicer sva bila že na tej steni iz Podtabora pred leti, nisva pa prehodila te celotne krožne poti. Sva jo dala na najin seznam.... Kako pa to, da sta pričela hoditi po cesti in sta se vračala po robu? Lep pozdrav, B in L