14. 2. 2021
Danes je sončna, a mrzla nedelja. Če bi bilo toplo, bi bilo fajn kje malo posedeti in se prepustiti sončnim žarkom. Zdaj pa se bo treba ogreti drugače - s hojo v hrib. In v ta namen imava na kamniškem koncu že nekaj časa nagledan vrh z imenom Belska Kopa, do katerega se da priti po neoznačeni poti, ki se imenuje Martinj steza. Po tej stezi še nisva hodila, zato se radovedno podava na pot.
Parkirava na samotnem parkirišču, malo naprej od spodnje postaje žičnice na Veliko planino.
Brr, kakšen mrazz! Le kje je sonce?
Aha, obtičalo je na zgornji postaji nihalke, tam v tisti odprtini!
Res je mrzlo ... z drevesa kot kakšni hudi čekani zverine visijo sveče...
... tam zgoraj po belih vrhovih pa še pošteno piha.
Kljub temu naju za dobro jutro prihajajoče pomladi nežno pozdravi veliki zvonček (norica).
Opa, toliko gledava naokrog, da skoraj stopiva na gobe, podobne leščurjem.
Najdeva tudi gobaste "krekerje" ;).
Zanimivost, ki jo srečava ob poti, so rovi opuščenega rudnika boksita. Ta je deloval med letoma 1853 in 1945.
Pri vhodu tega rova se nekaj zalesketa ... ne, ni zlato ... je samo pridelek mrzlih dni.
Kapniki stalagmiti
Se morava kar malo pogret v soncu med drevesi ...
... in drevesa nama tukaj ponujajo tudi malico: "gobji hamburger"...
Nadaljujeva pot, zdaj naju greje strmina.
Med golimi drevesi na dan prihajajo pomladni telohi ...
... in trobentice.
Ojoj, kaj pa je to? Da ne bo domišljija preveč delala ...
... to je samo ledena sveča v barvi drevesne smole.
Tukajšnja strmina ...
... in za vsak slučaj podpolcana skala.
Vmesni razgled
Zadržano in zaenkrat še sramežljivo sonce ...
... zato se mraz pozna na tleh ...
... in na stenah.
Od tukaj se lepo vidijo ...
... stene Martinj turna.
Del stene, ki jo uspeva zajeti v objektiv fotoaparata.
Hodiva po vse bolj snežni podlagi.
Pozorno gledava, kje naj bi bil odcep za Belsko Kopo. Hm, kmalu ugotoviva, da bi do nagledanega vrha morala prečiti izpostavljeno strmino, pokrito s poledenelim snegom. Nadaljevati pot ne bi bilo varno, zato se odločiva, da se obrneva nazaj ... ni kaj, je bolje tako!
Na danes za naju najvišji točki narediva selfi ...
... in seveda pogledava malo okoli sebe. Ujameva celo nekaj razgledov na bele vrhove tja čez ...
... takole pa se pred najinimi očmi tam čez v soncu kopa Belska Kopa ...
... o kako lepo bi bilo posedeti tam na toplem soncu ... No, no, pa saj bo še kdaj drugič priložnost za to :)
Zdaj se obrneva nazaj proti skalni steni Turna ...
in v njegovi bližini poiščeva svoj prostor pod soncem ...
... kjer iz zasnežene podlage kukajo telohi.
Nižje ko se spuščava, več je sonca. Sledi še nekaj utrinkov z zadnjega dela poti:
Lesketajoče se ledene sveče
Pogled v dolino
Postaja za ...
... nihalko
Sosednji vrhovi
Gobja strešica
Gobje hlače
Za konec pa še sončna jasa pri najinem izhodišču
Ja, do nagledane Belske Kope se danes nisva uspela dokopati. Vsekakor pa je ta samotna pot lepo obogatila najino zbirko razglednic s kamniškega konca.
Videoprojekcija poti pod Martinj turnom
1 komentar:
Tale Martinj steza pa je še na najinem seznamu..., lepe variante izbirata za pohode v hribe. lepo bodita, Lp B
Objavite komentar