Najprej nekaj o naslovu tega dnevnika. Zakaj takšen? Morda lahko koga malo spomni na naslov filma Gremo mi po svoje. Na ogled tega filma imam zanimiv spomin, namreč z možem sva bila edina gledalca, celo kinodvorano sva imela zase. No pa nazaj k naslovu. Zanj sem se odločila, ker mi je všeč. Kdo pa se skriva v besedi MI? Pod MI se lahko najde vsakdo, ki ima rad gorske poti. In ta blog je namenjen takim. Toda pod MI se skriva še nekaj več. Obstaja tudi skupina MI, s katero že četrt stoletja tu in tam skupaj premagujemo hribovske stezice, se potimo, smejimo, debatiramo, skratka imamo se lepo. V naslovu je tako zajet namen tega dnevnika: z ljubitelji gora doživeti hribovska popotovanja. Pa prijetno pot pod noge!

Razglednice s kamniškega konca: Dom na Menini planini

13. 1. 2021



V tej zimi sva že večkrat hodila po Menini planini in zdaj bi se že spodobilo, da enkrat ubereva pot tudi do njenega Doma. In ker je za danes napovedano še posebej modro nebo, si vzameva prost dan, da se povzpneva na 1453 m višine in pogledava, kje biva Dom na Menini planini. 

 

Izhodišče: konec vasi Okrog pri Motniku

 

Med hišami te vasi se pride na začetek potke.



Kepica na ograji



Na križišču, do koder sva zadnjič prišla z avtom, nama prijazno pomaha snežak :)


Od tega križišča pa do Biba planine nama je pot že prav domača. Vseeno imava odprte oči za kak nov posnetek.


Horizontalne črte



Vertikalne črte



Tihožitje



Iskriva smrečica

 

Zimska idila



Na Biba planini:

pogled izpod žleba ...



... in čez ograjo



Nadeneva si krplje in začneva delat svojo špuro ...


... opaziva tudi špuro hitrih tačk v zavetje pod smreko ;)



Najine tačke ne grejo tako hitro. Ubereva svoj tempo, ki nama omogoča, da ujameva čim več lepot te zasnežene planine ...

 

 





 

Modrina neba je danes res nekaj posebnega ...

 


Čeprav sije sonce, je mrzlo in vetrovno.

 

In prav veter ima verjetno zasluge za valove na ograji ...


 

... in valove v snegu.





Ustvarja pa tudi svojstvene stopinje v snegu, ki se jih takole vidi:


Te veeelikee stopinje še v sliki


 


In Boštjan - Velika noga


 

Z vetrom greva med smrekami naprej.


 






 

Med smrekami tam za nama se skriva Dom na Menini planini! 

Stopiva malo bližje ...



 ... ja ja, se že boljše vidi :) ...

 

... in še malo bližje!

 

Preden stopiva do njega, si v zavetrju privoščiva topel čaj ...


 

... in sendvič!


 

Sedaj z novimi močmi brez težav doseževa Dom ...

 

... skupaj z razgledi, ki jih ponuja.






Pri Domu je zelo lepo, ampak treba bo počasi nazaj ... 

 

... morda s tem konjičkom? Ah, je preveč zaledenel ... nič ne bo ...


... vseeno veselo zakrpljava v sneg in pot naju vodi ...

 

... mimo ledenih sveč ...


... med belimi smrekami ...



 

... mimo vrtač, pokritih z belo odejo ...


 

... pod bleščečim soncem ...



... in pod baldahinom belih vej.


Ko takole hodiva ...



... se še enkrat ozreva nazaj na prelepo zimsko idilo Menine planine ...



... nato sledi še spust po belem bregu!



Dom na Menini planini sva torej končno obiskala! In ta obisk se je zelo splačal, saj se je najin kupček razglednic s tega konca obogatil še s čudovitimi sončnimi zimskimi motivi. 

 

Pot do Doma in nazaj še v videoprojekciji:


4 komentarji:

Potepuh pravi ...

FANTASTIČNO!!!!

Andrej Razpotnik pravi ...

Krasno! Končno prava zima.

Ati in Mami pravi ...

Zelo zelo lepo. Mislila sva do bo zima že pri kraju, ampak tam gor naj še kar bo v veselje najinih dragih. Midva sva pa bolj za pečjo - kaj češ leta pač. Uživala pa ko vaju spremljava na vseh vajinih POTEH, ki jih objavite. Še veliko takšnih podvigov vama želiva pa naj bo pozimi ali poleti

Breda Vrenčur pravi ...

Menina planina res nikoli ne razočara. Pozimi s snežnimi kreacijami, v letnem času pa z na videz neskončnimi poljanami. Lepo da sta uživala v pohodu čez bele poljane. Lp B