Najprej nekaj o naslovu tega dnevnika. Zakaj takšen? Morda lahko koga malo spomni na naslov filma Gremo mi po svoje. Na ogled tega filma imam zanimiv spomin, namreč z možem sva bila edina gledalca, celo kinodvorano sva imela zase. No pa nazaj k naslovu. Zanj sem se odločila, ker mi je všeč. Kdo pa se skriva v besedi MI? Pod MI se lahko najde vsakdo, ki ima rad gorske poti. In ta blog je namenjen takim. Toda pod MI se skriva še nekaj več. Obstaja tudi skupina MI, s katero že četrt stoletja tu in tam skupaj premagujemo hribovske stezice, se potimo, smejimo, debatiramo, skratka imamo se lepo. V naslovu je tako zajet namen tega dnevnika: z ljubitelji gora doživeti hribovska popotovanja. Pa prijetno pot pod noge!

Kolovec (20 km)

17. 5. 2020



Blizu doma

Sva pred tablo konec Kamnika ... Lahko hodiva v krogu, kot kaže znak, lahko greva v smeri proti Ljubljani ... Ni kaj, marsikam se da iti. Ampak zdaj sva se že navadila raziskovati okolico najinega doma, zato se danes spet odpraviva peš od doma. Kam pa naj greva? Za končni cilj si izbereva zaenkrat nama še neznani kraj Kolovec. Tam je tudi grič s takim imenom, na katerem naj bi nekoč stal grad. Rada bi si ogledala njegove ostanke. Greva raziskovat ...


Peš na kolesu? Očitno je tudi to možno 😉


Začetek poti ob Kamniški Bistrici





Zavijeva z glavne ceste.



Stopava po makadamski cesti mimo kmetij s takšnimi in drugačnimi živalmi.



Radovedne ovčke


Neustrašni "kozorog"


Ostrogledi čuvaj


Malo "sonca"


Gozdna pot in markacija - nekaj za planinsko dušo



Premagovanje ovir


Iz gozda čez travnik



Nazaj v gozd in  ... ojoj ... groza, kakšno blato!



Previdno!!


Spet na makadamu



Začneva iskati odcep za pot do nekdanjega gradu. Odcep najdeva, a je žal pot tako zaraščena, da ne moreva po njej. Slediva makadamski cesti, ki na grič Kolovec vodi bolj naokrog. Upava, da naju bo ta pot pripeljala do ostankov gradu.


Ob poti







Je pa še nekaj, kar naju pričaka ob poti - srna ...


... gledamo se ... in nič ne kaže, da bo na hitro odskakljala svojo pot. Kako to? Odgovor razkriva videoposnetek:



Čudovit prizor! Zdaj vidiva, zakaj se srna ni kot običajno na hitro umaknila, in vidiva tudi, kako je ljubezen močnejša od strahu. 


Greva naprej ...



... in prideva do lovske koče na Kolovcu.



Ostanki gradu, naj bi bili nekje tu. Poiščeva potko, a se žal kmalu pokaže, da je dostop tudi s te strani preveč zaraščen, da bi lahko nadaljevala pot. Malo sva razočarana, da z raziskovanjem preteklosti ne bo nič. Na kratko posediva pri koči.




Čas je, da se obrneva proti domu. Vračava se po isti poti, čaka naju vse to, kar sva že prehodila, le da v obratni smeri: makadam, gozd, blato, travnik ... ob tem pa ujameva še nekaj utrinkov:


Mah v dveh nadstropjih
   

Storž? Ne, ne, smrdi po kakcu 😯


Ovčke - še vedno radovedne, ampak sedaj malo bolj sramežljive


Kakšna zverina!!


No, pa so najini podplati spet malo bolje spoznali raznolike poti blizu doma, najine oči so videle bližnjo okolico ..., kakšen je bil nekoč videti tisti grad na Kolovcu, pa bova morala prepustiti svoji domišljiji!

In tukaj je še projekcija prehojene poti: 



2 komentarja:

Isso Marovich pravi ...

Hvala Barbara! Zelo, zelo lepo! Lp, IM

Unknown pravi ...

Sta videla "bambija".
Nekaj lepega za vse, ki spremljamo vajina potepanja.
Lp, Darja