Najprej nekaj o naslovu tega dnevnika. Zakaj takšen? Morda lahko koga malo spomni na naslov filma Gremo mi po svoje. Na ogled tega filma imam zanimiv spomin, namreč z možem sva bila edina gledalca, celo kinodvorano sva imela zase. No pa nazaj k naslovu. Zanj sem se odločila, ker mi je všeč. Kdo pa se skriva v besedi MI? Pod MI se lahko najde vsakdo, ki ima rad gorske poti. In ta blog je namenjen takim. Toda pod MI se skriva še nekaj več. Obstaja tudi skupina MI, s katero že četrt stoletja tu in tam skupaj premagujemo hribovske stezice, se potimo, smejimo, debatiramo, skratka imamo se lepo. V naslovu je tako zajet namen tega dnevnika: z ljubitelji gora doživeti hribovska popotovanja. Pa prijetno pot pod noge!

Planina Uskovnica (1154 m)

31. 1. 2023


Belina in modrina 

Za jedrnat opis idealnega zimskega dne sta dovolj že dve besedi: belina in modrina. In kako ti barvi zaznamujeta lep zimski dan v hribovskem okolju? No, to si greva danes pogledat na Pokljuko, na planino Uskovnica.


Na Pokljuki parkirava v objemu beline. Očiščenih parkirišč je več kot dovolj.



V hladnem jutru zakorakava po škripajoči senčni belini.



Med hojo lahko opazujeva razgibano raznolikost snežne beline. Sledi nekaj primerkov različnih belin:


nosata belina



srčasta



diamantna belina



zakoličena belina



valovita



razrita belina



Pod modrino neba bi lahko hodila po široki beli cesti ...



... toda midva si raje nadeneva krplje in ubereva svojo špuro po celem snegu!




Krpljanje po belini


Pokljuka je za krpljanje zelo prijazna, saj ni strmin, ki bi otežile takšno hojo, prav tako pa ponuja čudovite gorske razglede.



Pot do planine Uskovnica se spušča navzdol skozi smrekov gozd in vodi tudi čez mostiček, ki je lepo v ovinek speljan preko potoka Ribnica (na sliki zadaj).



Stopiva iz gozda in odpre se lep razgled na gore, ki obdajajo Bohinj.





Sprehodiva se med pastirskimi stanovi oziroma vikendi.





Nato poiščeva prostor za malico, ki si ga v mehkobi snega udobno urediva ...



... ter si postreževa priboljške z razgledom!



Povratek ...



... in še nekaj razgledov s te planine








Vračava se čez planino Praprotnico, tako je za najinim hrbtom še vedno lep razgled.



Zdaj lahko nekaj trenutkov posvetiva tudi bleščeči modrini ...










Na zajčjem razpotju



Slediva tistim sledem, ki se dvignejo na griček, nagrada pa je takšen razgled ...



Z grička stopiva v gozd, ki ga straži snežni duhec ... buu ....


Korajžno greva mimo, saj bo itak vzdržal samo do prvega plusa ;)


Zatem se znajdeva v zasneženi uličici planine Praprotnica.



Prerineva se skozi ozek prehod ...



... se dvigneva po grabnu ...



... in s pogledom ujameva delček te planine.





Na robu gozda pa v objektiv ujameva snežne ovčke, ki počivajo po paši ... 



... pod budnim očesom svoje pastirice.



Prideva spet do razpotja za planino Uskovnico in do izhodišča nimava več daleč.



Ni kaj, prav nič dolgočasno ni bilo današnje krpljanje po Pokljuki, pa čeprav sta prevladovali le dve barvi: belina in modrina.


Videoprojekcija poti, ki je na dolžini 9,6 km zahtevala 12.832 korakov.


 

3 komentarji:

Anonimni pravi ...

Bleščeče belo nas vedno očara, kajne. To je tudi zame nekaj prekrasnega. Lep izlet v lepih krajih. Lp BV

Anonimni pravi ...

Super izlet in čudovite fotke.
Pozdrav,
Benjamin

Ati in Mami pravi ...

dont worry - be happy
ati & mami