Najprej nekaj o naslovu tega dnevnika. Zakaj takšen? Morda lahko koga malo spomni na naslov filma Gremo mi po svoje. Na ogled tega filma imam zanimiv spomin, namreč z možem sva bila edina gledalca, celo kinodvorano sva imela zase. No pa nazaj k naslovu. Zanj sem se odločila, ker mi je všeč. Kdo pa se skriva v besedi MI? Pod MI se lahko najde vsakdo, ki ima rad gorske poti. In ta blog je namenjen takim. Toda pod MI se skriva še nekaj več. Obstaja tudi skupina MI, s katero že četrt stoletja tu in tam skupaj premagujemo hribovske stezice, se potimo, smejimo, debatiramo, skratka imamo se lepo. V naslovu je tako zajet namen tega dnevnika: z ljubitelji gora doživeti hribovska popotovanja. Pa prijetno pot pod noge!

Razglednice s kamniškega konca: Hud Kon'c

17. 10. 2020





Hud Kon'c!? Ja, na kamniškem koncu imamo tudi takšno lokacijo z zloveščim imenom. Na spletni strani hribi.net je posrečen opis te poti. Naj citiram uvodne besede: "Pot čez Hude Konce na Kamniški vrh je nekaj posebnega. Ne samo zaradi imena, ki zveni resno. Je ena redkih povsem samostojnih smeri. Nikjer se ne seka z nobeno drugo, kar je v labirintu poti, steza in stezic okrog Kamniškega vrha resnično redek dosežek."

Predvidevava, da zaradi imena ta pot ni preveč obiskana. Zato greva danes pogledat, kaj v teh čudnih časih ponuja pot čez Hude Konce.


Pot vodi po gozdu in je kar strma ... verjetno od tod takšno ime.


Gobe, navajene strmine, rastejo kar navzgor po drevesu :)






Srečava nekoga, ki strmino premaguje po vseh štirih.




Prideva na vrh grebena. Pot postane položnejša in tudi bolj razgledna.




Pogled proti ljubljanski kotlini ... no, to, kar trenutno vidiva, je bolj podobno kotlu.




Pogled na Kamniško sedlo




Pogled na Veliko planino




Najin postanek. Tukaj ni prav nič hudo.




Odpraviva se naprej proti Kamniškemu vrhu. Na sam vrh pa ne zavijeva, saj na njem zaznava živahno dogajanje.

Vračava se po drugi strani in sestop nadaljujeva po bolj samotnih poteh. 



Spet hodiva po gozdu. Šelesti listje pod nogami in prijetno je tudi poslušati potok, ki naju spremlja ob stezi.


 


In tam, kjer se potok izliva v Kamniško Bistrico, naju čaka avto.

Tako, šla sva čez Hude Konce in preživela! Pravzaprav jih imava namen še obiskati.
 

Videoprojekcija prehojene poti



1 komentar:

Breda Vrenčur pravi ...

Res to pa je posrečeno ime in ti si ga prav spretno opisala in olepšala s fotografijami, ki so res lepe. Na Kamniškem vrhu še nisem bila in ko naju bo pot zanesla tja, se bom seveda spomnila tvojega opisa in te variante, Bodita lepo, B