Najprej nekaj o naslovu tega dnevnika. Zakaj takšen? Morda lahko koga malo spomni na naslov filma Gremo mi po svoje. Na ogled tega filma imam zanimiv spomin, namreč z možem sva bila edina gledalca, celo kinodvorano sva imela zase. No pa nazaj k naslovu. Zanj sem se odločila, ker mi je všeč. Kdo pa se skriva v besedi MI? Pod MI se lahko najde vsakdo, ki ima rad gorske poti. In ta blog je namenjen takim. Toda pod MI se skriva še nekaj več. Obstaja tudi skupina MI, s katero že četrt stoletja tu in tam skupaj premagujemo hribovske stezice, se potimo, smejimo, debatiramo, skratka imamo se lepo. V naslovu je tako zajet namen tega dnevnika: z ljubitelji gora doživeti hribovska popotovanja. Pa prijetno pot pod noge!

Vrhovi Velike planine: Poljanski rob, Gorenjski vršiči in Bukovec

24. 1. 2018


Prijazni obraz zime (3. del)

Najin četrti in hkrati zadnji dan dopusta ... no, kot vse te dneve se tudi to jutro najprej vprašava, kakšen obraz nama bo zima pokazala danes. Pogledava skozi okno in si rečeva: Sonce sije nad Veliko planino, pa pojdiva tja!

Velika je tale Velika planina, danes ne bova obhodila cele. Zadržala se bova bolj v predelu Male planine.


Zanimivo: stopiva raje iz sence, na toplo sončno stran ... ja, poleti pa bi bila taka senca še kako dobrodošla!










To je najina hiška ...
ampak samo na sliki :( 











 ... še več takšnih hišk ...


Pot nadaljujeva mimo streh po svojih poteh.








Fotografiranje na Poljanskem robu

Na vrhu tega Roba je lep razgled.


Razgled seže tudi tja v dolino, čez žičnato ograjo, kjer smo ujeti v vsakodnevne obveznosti ...


... zato se veliko raje razgledava na drugo stran ograje!














Malo posediva s pogledom na ...

Kočno, Grintovec


Ojstrico

Zatem si nadeneva krplje ter greva po sledovih vetra.


  

Te sledi naju privedejo na vrh, imenovan Gorenjski vršiči.



Z Vršičev se spustiva v še nedotaknjen sneg, ki ga za naju čuvajo smreke.


Kratki video hoje s krpljami


Pot naju pelje mimo treh štorov.

Od tu samo še par korakov do Ojstrice?

Nič ne bo, Ojstrica je precej daleč, zato zavijeva na sosednji breg.

Pravzaprav je to vrh Bukovec, ta pa ni daleč.












Tudi v ta breg delava sledi.

In za te sledi nama je jasno, čigave so ...


... toda od koga so te sledi!?



... hm, od ene krempljaste zverinice?
Zaenkrat naju ni nič strah. Greva naprej in pod vrhom srečava malo drugačne sledi: pozabljene človeške stopinje in sledi ene motorne zverine.





Pogledava proti vrhu in zagledava ... Luno!
 
Na srečo ni polna! :) Tako da bo na vrhu še nekaj prostora za naju.

In še en nenavadni pojav ... "vulkanska" Lepenatka?


Nič skrbet, vse je okej ...

... brezskrbno se slikava s pogledom na Kamniške Alpe ...

... pa na Malo planino tam zadaj.

Boštjan, pripravljen na štart ...

 ... pripravljen je za spust v dolino. Kaj pa na nove delovne dni? O tem bova razmišljala jutri ...

Zaenkrat se še prepustiva lepim razgledom ...


V sredini Veliki Rogatec in Lepenatka

Vračava se po zasneženi cesti, vračava se v delovni vsakdan ... vračava se z nasmehom na obrazu, saj sva v teh dneh imela čudovito priložnost izkusiti tisti prijazni obraz zime.

4 komentarji:

Breda Vrenčur pravi ...

Imaš res iskrive misli ob fotografijah,....čestitam. Velika planina je res prelepa v tej sneženi belini, prav lepo sta videti tam gor. Lp Breda

Ati in Mami pravi ...

Breda ima prav - res vaju je lepo videti in prav je, da si vzameta čas zase in ob obilnem delu za nas najdeta samoto in uživata ob lepotah, ki so pripravljene za nas, da bi bili srečni. VESELA SVA DA JE TAKO ati in mami

Barbara Robič pravi ...

:) Hvala in lep pozdrav!

Barbara Robič pravi ...

:) hvala za lepe besede, in kjerkoli hodiva, nosiva v srcu vse, ki jih imava rada! Pozdravček