Najprej nekaj o naslovu tega dnevnika. Zakaj takšen? Morda lahko koga malo spomni na naslov filma Gremo mi po svoje. Na ogled tega filma imam zanimiv spomin, namreč z možem sva bila edina gledalca, celo kinodvorano sva imela zase. No pa nazaj k naslovu. Zanj sem se odločila, ker mi je všeč. Kdo pa se skriva v besedi MI? Pod MI se lahko najde vsakdo, ki ima rad gorske poti. In ta blog je namenjen takim. Toda pod MI se skriva še nekaj več. Obstaja tudi skupina MI, s katero že četrt stoletja tu in tam skupaj premagujemo hribovske stezice, se potimo, smejimo, debatiramo, skratka imamo se lepo. V naslovu je tako zajet namen tega dnevnika: z ljubitelji gora doživeti hribovska popotovanja. Pa prijetno pot pod noge!

Komna (1520 m)

10. 2. 2018


Zavoji nad Bohinjskim jezerom

Koliko je ovinkov? Odgovor je preprost - ovinka sta samo dva: levi in desni. Ko pa se ta dva ovinka drug za drugim menjujeta, pridemo do besede serpentina. In če kdo želi okusiti hojo po serpentinah, naj gre na Komno! Tu je treba prehoditi 48 zavojev!! V te zavoje se odpravimo Mi.


V skupini Mi nas je danes šest. Naše izhodišče je Planinski dom Savica.



Za informacijo: vstopnine za ogled slapa Savica v tem času ne pobirajo ;) Fajn!

Na začetku lepo drug za drugim, a kasneje se bolj kot ne razgubimo po zavojih.










Po prvem zavoju gremo mimo tega nasmejanega obraza ...


Hmm, če bi ta moral čez
vse zavoje, se že ne bi tako smehljal ...







Premagovanje zavojev s stilom
- Boštjan, lepo barvno usklajen :)



























Čudovit razgled na Bohinjsko jezero že kmalu po prvih zavojih






Pred enim od mnogih zavojev

Milena v xx zavoju

Snežne zavese




Milena vztrajno odšteva zavoje :)

V teh zavojih nam voljo vliva obetaven pogled na modro nebo.



Nenehno grmenje s sosednje Komarče nam oznanja, da se moč sonca kaže tudi v proženju plazov.






Bravo, Milena!! Uspešno prehojenih vseh 48 zavojev!

Za vsemi temi zavoji smo deležni še nekaj sončnih žarkov ...




... nato pa nas pričaka megla in tam nekje v njej koča na Komni.


Iz tistega obetavnega modrega neba
ni ostalo nič.


No, ne ravno nič, pravzaprav je poleg megle ogromno snega ...


... bi skoraj lahko pohodili table. 



Torej pri koči razgledov na jezero in okoliške vrhove ni :(



Vseeno je pri koči nekaj, kar pritegne naše poglede.
To je izkušena planinska mucka:


... ki ve, kaj je v nahrbtnikih!


... se spozna na pravo hribovsko hrano!


 
... je rada v dobri družbi!




Mucka ni povsem izpraznila naših zalog,

ostalo je dovolj, da si naberemo novih moči za pot nazaj. 












Naš postanek je bolj kratek, saj je v megli in snegu tudi mraz večji. Zato še na hitro ena skupinska slika s terase pred kočo.


Sestopamo v sneg ... pogosto se pogrezamo vanj. Potka je ozka, in če samo za stopinjo zgrešiš uhojen del, se pogrezneš globoko globoko ...

Boštjan, kaj se je zgodilo z barvno usklajenostjo?! No ja, samo da te ne zebe :)
 

Ženski del današnje ekipe

Od tu naprej smo spet v zavojih in noge že kar same zavijajo.


Zavoji nam postrežejo z razgledi na Bohinjsko jezero v nevsakdanjih barvah.

 


Takšni čudoviti pogledi odtehtajo vse izčrpavajoče zavoje, ki smo jih danes prehodili nad Bohinjskim jezerom!
 

4 komentarji:

Breda Vrenčur pravi ...

Res lep pohod ste naredili, toliko snega je bilo v zadnjih letih poredko za videti, se splača iti pogledat. Ste okusili ovinke Komne..., tako da jih imaš potem dovolj za nekaj časa....,razgled in doživetje pa odtehta vse..., kot si napisala. Lep pozdrav! Breda

Barbara Robič pravi ...

Hvala Breda! Ja, pri hribovskih poteh je kar večkrat tako, da ob lepih razgledih pozabimo na napor, utrujene noge ... Pridemo domov in spet komaj čakamo novih razgledov. Lep pozdrav, Barbara

Ati in Mami pravi ...

res lepo je v hribih in prava mojstra sta pri izbiri motivov. Sem mislil, da je pozimi najlepše za pečjo. Vidim pa, da te tudi vijuganje ogreje. Bo treba kdaj probati
Se veselima z vama Ati in mami

Barbara Robič pravi ...

:) Ja ja, vijuge prav fajn ogrejejo! Pozdravčki za vaju!