Najprej nekaj o naslovu tega dnevnika. Zakaj takšen? Morda lahko koga malo spomni na naslov filma Gremo mi po svoje. Na ogled tega filma imam zanimiv spomin, namreč z možem sva bila edina gledalca, celo kinodvorano sva imela zase. No pa nazaj k naslovu. Zanj sem se odločila, ker mi je všeč. Kdo pa se skriva v besedi MI? Pod MI se lahko najde vsakdo, ki ima rad gorske poti. In ta blog je namenjen takim. Toda pod MI se skriva še nekaj več. Obstaja tudi skupina MI, s katero že četrt stoletja tu in tam skupaj premagujemo hribovske stezice, se potimo, smejimo, debatiramo, skratka imamo se lepo. V naslovu je tako zajet namen tega dnevnika: z ljubitelji gora doživeti hribovska popotovanja. Pa prijetno pot pod noge!

Možic (1602 m) in Slatnik (1597 m)

21. 1. 2018


Prijazni obraz zime (1. del)

Pred nama so štirje prosti dnevi in čim več tega časa želiva preživet v naravi. Pa nama bo ta letni čas za takšne želje naklonjen? Pustiva se presenetit ... Slediva vremenski napovedi in se odpraviva v tisto smer, za katero velja lepša napoved. In ta smer je Soriška planina z vrhom Možic.

Pogled na smučišče


Snega je kar nekaj, juhu ...



Od tu se lepo vidi Ratitovec.


Sonce na obzorju!














Moj sonček ;)








Greva naprej oziroma gor!


Izbereva lahko senčno ali sončno stran.


Toda ne glede na to, katero stran izbereva, so tla pod nama ledena ...



... ni kaj takole ga lomiva :)













Ledena pot se nadaljuje do stare vojaške kasarne.


Hm,  tam nad njo pa je nekdo pozabil svoje stopinje ...


 



... naj jih pomerim, če so mi mogoče prav :)


Splača se jim slediti, saj vodijo do prelepih razgledov!






Tam je Možic tista črna pika na vrhu hriba.

Seveda se nama pogled vmes ustavi tudi na Triglavu.


Nadalujeva pot pod soncem, ...















... kjer lepim pogledom ni konca!



Še približan pogled na belo krošnjo:


Na smrekah pa se svetlikajo bleščice.

Greva še mimo nekaj ledenih struktur ...


... in Možic je pred nama!








Zelo razgleden vrh, na katerem trenutno fajn piha, to pa je tisti malo manj prijazni obraz zime ...

Vidi se tja gor na Triglav.


Vidi se tudi tja dol na Bohinjsko jezero.






Nad Triglavom se nebo prične spreminjati, nad Soriško planino pa je še vedno modro nebo.


Tako nadaljujeva pot mimo belih krošenj in po belih pobočjih.



Ozreva se nazaj in oblačne gmote so vedno bližje:


Z dooolgimi nogami odkorakava proti naslednjemu vrhu.


Vmes vidiva in občutiva, da zima ne kaže vedno prijaznega obraza.
Uu, kako piha tam čez na Poreznu!!

Ledena struktura razkriva, kako dejaven je veter tudi na tej strani.

Ja, tako veter nad naju prižene en oblak.

Ampak se ne dava in korakava naprej.

Z vrha Slatnika se vidi najino izhodišče.

Ni kaj, tja dol bo treba.


Skozi gozd sežejo sončni žarki.

Toda veter z oblakov že prinese nekaj snežink ...

... pravi čas prideva na cilj in tako nekako uideva neprijaznemu obrazu zime. Sprašujeva pa se, kakšen obraz nama bo zima pokazala v naslednjih dneh.


2 komentarja:

Breda Vrenčur pravi ...

Letošnja zima nam je prinesla res precej vetra ampak ta naredi pa lepe okraske na drevju in drugod. Soriška planina je res lep razglednik. Veliko veselja na planinah vama želim. Breda

Barbara Robič pravi ...

Res je, veter je pravi umetnik, in če se toplo zadekaš, ga lahko tudi kdaj v živo opazuješ pri delu. Lep hribovski pozdrav tudi tebi. Barbara