"Ko zapade sneg – s krpljami v breg"
Novo poglavje
Krplje imajo že dolgo zgodovino.
Toda za naju hoja s krpljami odpira novo poglavje hribovskih užitkov.
Že kar nekaj časa sva pogledovala po njih, letošnji zgodnji sneg pa je bil pika na i za odločitev, da si jih končno priskrbiva.
Krplje v Slovenskem planinskem muzeju v Mojstrani
in novodobne krplje na najinih nogah
in novodobne krplje na najinih nogah
Pred dobrim tednom sva z njimi že naredila poskusno hojo. Takrat sva se usmerila proti vrhu Kranjska Reber, a naju je orkanski veter prekmalu usmeril nazaj k avtu :(
No, danes pa želiva z njimi prehoditi malo več. Izbereva pot na Mrežce.
Je zelo mrzlo jutro.Ko na Pokljuki parkirava, termometer v avtu pokaže, kolikšen je mraz:
–12 brr!
Oprtava si krplje in ostalo zimsko opremo ter čimprej pot pod noge, da se ogrejeva!
Tukaj je res prava zima. Sneg pod nogami škriplje, mrzel zrak lepi nosnice, na laseh se dela ivje ...
... in ivje je tukaj očitno modni hit:
Jutranja planina Zajavornik
Zimska potka je utrjena, tako krplje zaenkrat še počivajo na nahrbtnikih.
Pokljuške lepoticePotka je še vedno uhojena ...
... in krplje so še vedno na nahrbtniku. Sva prav neučakana ...
Prideva do Blejske koče ... juhu ... krplje, zdaj pa zaorjite snežino!
Brez krpelj res ne veva, kako bi lahko nadaljevala pot, saj bi se na tej zajetni snežni odeji zelo udiralo. Od koče naprej ni shojene poti, je pa veliko smučin. Te nama kažejo smer, krplje pa naju lepo držijo na "gladini".
Sva zadovoljna, da sva se hitro udomačila na krpljah, zato se prepusitva lepim razgledom:
Tik pod vrhom
Očitno so tu že veliko smučali!
Odkrijeva pa tudi tiste drugačne, naravne sledi ... sledi vetra ...
... sledi skalnih črt ...
... sledi, s snežno odejo prekritih borovcev.
Na vrhu se okrepčava, razgledava, vendar ne ostaneva dolgo, saj naju kmalu dosežejo mrzli vrtinci vetra.
p.s.:
Če se ne bi tako držala,
bi naju odpihnilo:)
Če se ne bi tako držala,
bi naju odpihnilo:)
Vračava se po sledeh, ki so jih zarisale najine krplje.
Ups, vseeno sem še malo nerodna ...
... odtis take nerodnosti :)
Sestop z velikimi nogami je kar hiter. Kmalu sva spet pred kočo, ki je čez zimsko sezono klopi pospravila pod sneg.
Še skupen posnetek s krpljami, ki so naju tako pridno nosile, nato pa zamenjamo vloge ...
Na vsej poti sva bolj kot ne uživala sama. Edino malo pod vrhom sva srečala tri smučarje. Hmm, ampak tudi bitij iz živalskega sveta nisva nič srečala. Ja brez teh v naravi res nekaj manjka ... no, z malo domišlije ob koncu poti srečava ...
... pelikana??
... ujedo??
Pred očmi se nama nariše tudi Stol (pa ne v domišliji, ker bi se po današnji hoji
že prilegel počitek), ampak najvišji vrh Karavank ...
Medtem ko sva krpljala naokrog, so na planini Zajavornik zaorali pešpot:
Še poznopopoldanski pogled na to planino:
S te planine se lepo vidi tudi vrh, na katerega so naju danes popeljale krplje in s tem začele pisati novo poglavje zimskih potepanj ...
2 komentarja:
Tale snežna belina v planinah ima res neverjetni čar, nikoli se je ne naveličamo, vsaj jaz ne. S
Sedaj ko imata krplje , pa bo šlo, kajne?
Lp Breda
:) ja, s krpljami sva čez zimo lahko bolj mobilna, saj je tudi v tem letnem času v gorah zelo zelo lepo. Prisrčen pozdrav!
Objavite komentar