Najprej nekaj o naslovu tega dnevnika. Zakaj takšen? Morda lahko koga malo spomni na naslov filma Gremo mi po svoje. Na ogled tega filma imam zanimiv spomin, namreč z možem sva bila edina gledalca, celo kinodvorano sva imela zase. No pa nazaj k naslovu. Zanj sem se odločila, ker mi je všeč. Kdo pa se skriva v besedi MI? Pod MI se lahko najde vsakdo, ki ima rad gorske poti. In ta blog je namenjen takim. Toda pod MI se skriva še nekaj več. Obstaja tudi skupina MI, s katero že četrt stoletja tu in tam skupaj premagujemo hribovske stezice, se potimo, smejimo, debatiramo, skratka imamo se lepo. V naslovu je tako zajet namen tega dnevnika: z ljubitelji gora doživeti hribovska popotovanja. Pa prijetno pot pod noge!

Veliki vrh (2088 m), Košuta

30. 9. 2017

Ne viden Veliki vrh
Glede na vremensko napoved se nadejamo, da bomo prebili oblake in se tam zgoraj razgledali naokoli. Toda vrh za nas danes ostaja ne viden, čeprav se imenuje Veliki. No, čisto mičkeno se ga le vidi - tisto belo, kot kaže fotografija na desni. Pa na kratko poglejmo, kako se da osvojiti ne viden vrh.

Kot skupini Mi se nam uspe zbrati v strnjeno vrsto ...


... kmalu pa smo razpršeni že po celem bregu!

Takole je videti koča na Kofcah z meglo v ozadju, v kateri se skriva naš današnji cilj: Veliki vrh.

Megla prav tako zakriva vso barvitost jesenskega letnega časa, zato se naše oči razveselijo živahne barve rdeče mušnice.

Pred kočo še malo klepetanja in poziranja ...
 













... pri koči pa zaenkrat še brez gneče pri tem vhodu.

Tudi nas ta vhod trenutno ne premami, zato zakorakamo naprej ... v meglo. Vodi nas potka, ...

...  markacija pa samo, če se znajde tik pred našim nosom :)
  
Popestritev na poti - bližnje srečanje z zgodnjejesenskim snegom.

Tam nekje v tej smeri je vrh. Nič ne vidimo, sledimo le potki naprej v meglo ...

... in enkrat vmes med to meglo dosežemo vrh ...
Malo posedimo, s še zadnjimi upi, da se morda vsaj za trenutek razkadi megla.

Jože se ne da, nič mu ne pokvari veselja ob čaju ...
... in seveda klobasi!



Skupinska na vrhu mora bit, tudi če ni razgleda:



Povratek po isti poti 




Bližje smo koči, več se vidi :)
Se slikamo še zdaj, ko se malo več vidi!


Uspe nam ujeti celo nekaj jesenskih barv, juhej!



Spet smo pri koči, pogledujemo proti vrhu, kjer še vedno kraljuje megla.

Le kje smo s svojimi mislimi?



Morda smo z mislimi pri kavici?
No, s svežo kuhano kavico nam pri avtu postreže Milena, in to skupaj s pecivom.
Morda pa mislimo na danes osvojen
ne viden vrh?
No, s tem, da bi ga tudi videli, si bomo morali sami postreči kdaj drugič.


4 komentarji:

Breda Vrenčur pravi ...

Lepo, lepo končno zopet nekaj z višin. Košuta je lep greben, fajn ste izbrali. Lp Breda

Barbara Robič pravi ...

Kar težko je v tej sezoni priti do višin, vreme velikokrat ponagaja. Tako da je dragocen vsak trenutek, ki se ga uspe ujeti za gorske poti, tudi če je meglen.
Lep pozdrav

Ati in Mami pravi ...

Tudi če je megleno se očke malo sprostijo od vsakodnevnega gledanja v ekran, pa tudi malica tekne neglede na meglo (mislim na Jožetovo klobaso, saj samo njegovo dobroto se je razkrilo) (mislim pa da z mojim računalnikom nekaj ni v redu - klobase sploh ne voham)
Babi zelo lepo si sestavila ta blog in ga opremila z zanimivimi in hudomušnimi opazkami
Poljubček ati & mami

Barbara Robič pravi ...

Hvala :) in lepi pozdravčki za vaju!