Najprej nekaj o naslovu tega dnevnika. Zakaj takšen? Morda lahko koga malo spomni na naslov filma Gremo mi po svoje. Na ogled tega filma imam zanimiv spomin, namreč z možem sva bila edina gledalca, celo kinodvorano sva imela zase. No pa nazaj k naslovu. Zanj sem se odločila, ker mi je všeč. Kdo pa se skriva v besedi MI? Pod MI se lahko najde vsakdo, ki ima rad gorske poti. In ta blog je namenjen takim. Toda pod MI se skriva še nekaj več. Obstaja tudi skupina MI, s katero že četrt stoletja tu in tam skupaj premagujemo hribovske stezice, se potimo, smejimo, debatiramo, skratka imamo se lepo. V naslovu je tako zajet namen tega dnevnika: z ljubitelji gora doživeti hribovska popotovanja. Pa prijetno pot pod noge!

Ciprnik (1745 m)

29. 11. 2016

Na kratko: kristalno jasno

Kaže se jutro, in če na kratko opišem nebo – je kristalno jasno. Drugače pa bi današnje vremensko stanje opisala še z besedami: brez oblačka, »šajba«, fantastično, skratka idealno za čudovite razglede z višine.



Zato se odpraviva nikamor drugam kot v hribe. Izbereva skrit, a razgleden vrh nasproti planiških skakalnic – Ciprnik.





S tega zavetišča je gotovo prav fajn spremljat polete, žal pa danes Boštjanu ne uspe ujeti nobenega skakalca :( 

Pot na ta vrh pa ne punuja samo pregleda nad skakalnicami, ampak tudi čudovit pogled na Jalovec.




Potke, po kateri se vzpenjava, še ni doseglo sonce. V avtu je termometer kazal minus 7, sedaj pa ta mraz tudi krepko čutiva. Hoja navzgor naju vsaj malo ogreje, kljub temu pa tu in tam malo postaneva za kakšno poziranje.

 Na potki                             V drevesu

Na smrekcah
 
Čeprav se pot vzpenja skozi gozd, marsikje ponuja lepe razglede:





Prav tako zanimiva je hoja po potki, ki jo popestri kratka lestev in nekaj zajl:



Vseskozi pa je nad nama kristalno jasno nebo.
 
 
Juhu, sva na vrhu, in to čisto sama!






Kdo pravi, da je mrzlo?!


Brrr...

 
Kaj hitro se toplo oblečeva, prepustiva sončnim žarkom in tistim čudovitim razgledom brez oblačka:



 Jalovec

 Špik, Škrlatica

Triglav

Vidi se celo tja daleč na drugo stran meja, na avstrijske tritisočake ...

Pride čas za odhod.

Zgornji del poti je hladen, saj je sonce prenizko, da bi ga doseglo. Zato pa tu uspevajo prav posebne ledene rože :)


Na spodnjem delu poti pa naju spet pričaka sonce.

Utrinek: avionska veja


Boštjan z rogovi :)
 
 
 
 
 



 









Ni kaj, za današnje prečudovite razglede je dovolj na kratko reči:
Bilo je kristalno jasno!
 

3 komentarji:

Breda Vrenčur pravi ...

Tole pa je bil zadetek v polno, tak lep dan in krasen hrib in seveda lepe fotografije. Čestitam. Tu pa še nisem bila, je malo daleč od nas ampak tale Ciprnik bo sigurno šel na moj seznam in čakal na kljukico. Lepe dneve še dalje vama želim, Breda

Barbara Robič pravi ...

Ja, lepa potka je na ta vrh. Pot se da podaljšati še za en vrh, in sicer Visoko Peč. Ta del poti sva si tudi midva pustila za drugič.​ lp

Ati in Mami pravi ...

Obema je kristalno jasno da sta izbrala čudovito turo in nama s prelepimi posnetki prikazala lepote pripravljene da ob njih uživamo. Midva res iz tople sobe, čeprav bi bila raje z vama in vse gledala v živo. Emšo pač tega ne dovoljuje, ampak enkrat bo drugače in bo treba marsikaj nadoknaditi, ampak ne bo problema saj bo časa in moči dovolj
Ati & mami