Jerebikovec (1621 m) in Kamnati vrh (1658 m)

30. 1. 2016

Na lovu za modrim nebom

Avto napolnimo do zadnjega sedeža. Ustavimo se na Korenskem sedlu. Parkiramo ob mejnem prehodu. Čakata nas dva vrhova. Nista markirana in tudi drugače nista kaj preveč znana. Zavzemata pa svoje mesto na Karavankah. Te pa niso neopazne – so najdaljše slovensko, približno 120 km dolgo gorovje, ki se vleče od Tromeje do Uršlje gore.

Pa se podajmo na iskanje poti na ta dva vrhova. In kot kaže to megleno jutro, se podajamo tudi na lov za modrim nebom.

Začetek poti je dobro viden.
Tudi v prvem delu hoje po listju nas uhojena potka lepo vodi.

 












Na prehodu čez gozdno cesto
Andrej: "Malo postojmo, morda dočakamo sonce!" :)

Boštjan se medtem kratkočasi z drsanjem po ledu ...

... Milena pa z razmišljanjem.

Ni sonca ... ni modrega neba, podamo se naprej.
Tudi uhojene potke ni več in tako pač nadaljujemo vzpon v smeri navzgor.

   

Zanimiva trava na tem brezpotju






En preblisk modrine?!

Ha, pa čisto zares! Za trenutek veter delno razkrije pogled na vršace tam čez.

Toda veter ob skromnih sončnih žarkih prinese predvsem mraz, brrr ...

Gradbena mojstrovina iz naravnih materialov, ki jih je tu seveda na pretek.

Naš današnji prvi vrh

In tu ulovimo delček modrega neba!!

Naša četica smelo zakoraka proti drugemu vrhu.

Najprej je nekaj spusta ... ja, spust se kar prileže, toda z rahlim priokusom, saj bo nazaj grede treba tu gor ...

Pri lovski koči na avstrijski strani

Do te lovske koče smo se predvsem spuščali ...

... zdaj pa še vzpon na ta drugi vrh ...



... in kmalu je pred nami.

Avstrijsko ime za Kamniti vrh

Zanimivo:
na avstrijski strani je visok 1650 m, pri nas pa 1658 :)




Nekaj poizkusov sonca, da bi nam na tem drugem vrhu pričaralo modro nebo, žal ni uspešno.

Nič ni razgledov, pomalicamo in se odpravimo dol ...
pa po strmini gor ...

in spet dol ...

... nato pa nas tam, kjer smo na poti gor malo postali, pričaka sonce skupaj z modrim nebom :)

Še čez žičnato ograjo

... in že smo pri avtu.




Očitno se zdaj sonce želi odkupit, ker nam na vrhu ni pomagalo pri lovu za modrim nebom. Zato se odločimo,
da bomo trenutno vedrino izkoristili za obisk Nordijskega centa Planica.

 





















Ni kaj, prav smo se odločili, da pogledamo novo podobo skakalnic v dolini pod Poncami. Lepo so tole uredili. Naužijemo se lepih razgledov.

Še pogled proti hribom, po katerih smo danes hodili.

Navsezadnje lahko rečemo, da je bil naš današnji lov za modrim nebom zanimiv, prijeten in da smo kljub vsemu ujeli nekaj modrine.