Najprej nekaj o naslovu tega dnevnika. Zakaj takšen? Morda lahko koga malo spomni na naslov filma Gremo mi po svoje. Na ogled tega filma imam zanimiv spomin, namreč z možem sva bila edina gledalca, celo kinodvorano sva imela zase. No pa nazaj k naslovu. Zanj sem se odločila, ker mi je všeč. Kdo pa se skriva v besedi MI? Pod MI se lahko najde vsakdo, ki ima rad gorske poti. In ta blog je namenjen takim. Toda pod MI se skriva še nekaj več. Obstaja tudi skupina MI, s katero že četrt stoletja tu in tam skupaj premagujemo hribovske stezice, se potimo, smejimo, debatiramo, skratka imamo se lepo. V naslovu je tako zajet namen tega dnevnika: z ljubitelji gora doživeti hribovska popotovanja. Pa prijetno pot pod noge!

Dom v Tamarju (1108 m)



2. 2. 2015

Snežilo je včeraj in tudi za jutri je takšna napoved. Danes pa naj bi bilo sončno, zato je ravno zdaj pravi čas za zimsko pravljico.
"Nekoč za devetimi gorami ..."
Ne ne, ni tako daleč. Midva jo nadeva kar
"Danes v dolini Tamar ..."
In ker so slike zgovornejše od besed, bodo v tej pravljici ravno te imele glavno besedo. Sicer bo zraven še kak pripis, pa pustimo domišliji prosto pot in se preselimo v zimsko idilo.








Kot se v vsaki pravljici najde kak nepridiprav, nama jo danes na poti zagode Mraz. Ta poskrbi, da nama zmrzne prepotrebna voda za čiščenje avtomobilske šipe. Tako se morava na poti do prve črpalke nekajkrat ustaviti in s snegom čistiti vidno polje. Ampak dan je prelep, da bi to predstavljalo kakršno koli oviro. Trenutke na takih postajah izkoristiva za lep razgled in kakšno fotografijo.



Naj se pravljica prične:



  
 




:) Kdo bo prej?







 Nekaj pravljičnih razgledov:




 







Ob tej poti je mogoče srečati tudi zanimive pravljične osebe, ki jih pričara snežna odeja. Samo malo bolje je treba pogledati pa se lahko vidi marsikaj:













... palčke, speče princeske, plesoče mladenke ...

       






   ... pa kraljiča

             in kraljično :)



Seveda brez gradu tudi ne gre ...






        Zdaj pa na kočijo in v dolino ...

Vmes pa še nekaj slikanja

Čez komot ga ni ...
Imam te na očesu ...

Svoj pravljični trenutek ima tudi snežni prah:



Na koncu te pravljice še snežni pozdrav, se ve čigav ...


2 komentarja:

Ati in Mami pravi ...

Joj joj kako lepo - res sva vesela, da znata uživati v prelepem okolju (mogoče je nama še lepše to gledati iz ogrete sobe, ko mraz nič ne ščipa v prste in ne brije okrog ušes) Res je snega nimava preveč rada, saj je v mestu hitro umazan pa še z lopato se ga je treba lotiti. Treba bo kdaj na pot in se naužiti lepot neokrnjene narave.
Čestitava tudi za izvrstne slike in domiselne komentarje. RADA VAJU IMAVA
Ati & mami

Anonimni pravi ...

Še enkrat bom komentiral: zimski posnetki so mi zelo všeč. Če bi vsaka zima bila takšna, ne bi imel nič proti če bi dlje trajala. Lp, IM