Na vrsti je naša sobota, sobota za skupino MI. Naše želje? Imeti sonce na poti. V tej želji se odločimo za štajerski konec: gremo na Celjsko kočo. Toda vreme je gluho za naše želje in nam ob sivini dneva nameni le par snežink, roso, nekaj megle, tudi veter, mraz ... Če že vreme ni ta pravo, pa je naša družba kot vedno zelo prava in se veselimo tega dneva.
Na parkirišču v Zagradu Ružica najprej poskrbi za sladko dobrodošlico:
Pot se začne s kar nekaj stopnicami, s takimi klasičnimi – ne tekočimi :)
Najprej gremo proti Grmadi.
Pogled proti smučišču z razgledne točke na poti proti Grmadi.
Tudi na razgledni točki ...
 |
| Kepa |
Še nekaj malega skal ...
... nato vrh Grmade
Zdaj pa zelo previdni koraki sestopa ...
Tole bo pa za en spominek z izleta!Na vrhu tokrat meglenega Tolstega vrha pa za ograjo in pod rešetkami leži naravna znamenitost: 10 m globoko brezno s skupno dolžino rovov 20 m.
Sedaj pa se s tega vrha kar ob smučišču spustimo na Celjsko kočo.
Ker tokrat nimamo razgledov za slikat, se lahko posvetimo bolj hrani...
In seveda ne smejo manjkati skupinske fotke ...
Pot nazaj nas ne vodi samo po mehki snežni podlagi,
pelje nas tudi po spolzkem blatu ...
Ob poti nas zaustavi še ena naravna znamenitost: 200 let stara bukev. Ni sonca, da bi uživali v njeni senci, vseeno pa nam daje priložnost za še eno skupinsko fotko :)
Spet malo razigranosti:
Končno eden redkih razgledov!
Nato stopnice ...
... in še sladka popotnica ...
... potem pa domov.
