Najprej nekaj o naslovu tega dnevnika. Zakaj takšen? Morda lahko koga malo spomni na naslov filma Gremo mi po svoje. Na ogled tega filma imam zanimiv spomin, namreč z možem sva bila edina gledalca, celo kinodvorano sva imela zase. No pa nazaj k naslovu. Zanj sem se odločila, ker mi je všeč. Kdo pa se skriva v besedi MI? Pod MI se lahko najde vsakdo, ki ima rad gorske poti. In ta blog je namenjen takim. Toda pod MI se skriva še nekaj več. Obstaja tudi skupina MI, s katero že četrt stoletja tu in tam skupaj premagujemo hribovske stezice, se potimo, smejimo, debatiramo, skratka imamo se lepo. V naslovu je tako zajet namen tega dnevnika: z ljubitelji gora doživeti hribovska popotovanja. Pa prijetno pot pod noge!

Veliki Babnik (905 m)

21. 3. 2021



Tako blizu pa tako drugače


Zakaj "tako blizu"? Blizu, ker je le dobre pol ure vožnje iz Ljubljane. Zakaj "tako drugače"? Drugače, ker ni ravnina, kot je ljubljanska kotlina. Gre za Polhograjsko hribovje, imenovano tudi Polhograjski dolomiti. Za danes sva si v tem hribovju izbrala malo manj znani vrh Veliki Babnik.

Najina pot bo spet krožna: Trnovec > Grič > Govejek > Gontarska planina > Veliki Babnik > Trnovec


Parkirava ob vaški cesti, ...



... s katere takoj zavijeva na gozdno pot.



Greva mimo potočka ...



... hodiva ob spomladanskem resju ...




... in si skozi vejevje ogledujeva Kamniško-Savinjske Alpe.



Obetavna pot! Takšnih razgledov danes sploh nisva pričakovala, zato zdaj s še večjim veseljem slediva oznakam na drevesu ...


... in puhastim okraskom.



Prideva do razglednega Griča ...


... na njem stopiva pod drevesa ...


... in se prepustiva razgledom:

Kočna, Grintovec, Kalški greben


Storžič


Veliki vrh
(Košuta)


Še pogled v smer, ki naju čaka ...


... bolj natančno, pred nama je pot na ...



Planinski dom na Govejku ...


... in to s čudovitim razgledom.



Pri koči se nič ne ustaviva, greva kar naprej proti Gontarski planini ...


... ob poti naju pozdravi pomladni teloh ...


... in zimska rokavica :)


Po krajšem prečenju se hrib postavi malo bolj pokonci ... hopla pa zakorakajmo po grebenu navzgor :)



Nagrada so razgledi ...



... in klopca!!



Pred Gontarsko planino ...


... na njej pa kotiček za kulturo ;)



Hm, tega navodila še ne upoštevava, saj malico šparava za vrh Veliki Babnik. Ampak narediva selfi, da bova vedela, kam se lahko vrneva še kdaj.





Ravnemu delu ...



... sledi krajši spust ...





... tu in tam kakšen teloh ...



... spet nekoliko hoje gor  ...



... priročno podrto drevo ...



... in vmesno razgledišče Igale.



Oo, to pa je že najin vrh ...


... malica bo!



Veliki Babnik nima izrazitega vrha, zato tudi ni razgleden. No, kljub temu se lahko ujame nekaj pogledov.




Hlad naju spodbudi k odhodu. Za sestop izbereva lovsko pot, na kateri naju pričaka simpatičen dinozavrček.


Poleg tega naju tukaj pričaka čisto drugačen svet.

Mediteranski bori ...



... in peščena pot.



Tukaj diši po mediteranski klimi in navdušena sva nad to drugačno pokrajino.


Zanimiv pas borovcev, resja in peščenih tal kmalu zamenja klasična hribovska pot. Seveda je pot še vedno prijetna in popestrena z različnimi detajli:






Bela omela se guga na veji, pod njo pa teče potok z imenom Beli potok.




Beli potok pa poskrbi za nekaj detajlov, ki so čisto drugačni od "mediterana", po katerem sva hodila malo prej:








Hodiva po kolovozu, ki se skupaj s potokom spušča v naselje.  



In tik preden prideva do prvih hiš, ...


... ujameva pogled na gore, ki so letos še kar bele in bele.



Danes sva tako blizu hodila po tako drugačnem svetu ... ja, če želimo kdaj doživeti drugačen svet, ni treba iti daleč. Lahko je čisto blizu nas ... 


Videoprojekcija poti: "Tako blizu in tako drugače"



1 komentar:

Breda Vrenčur pravi ...

Polhograjski Dolomiti imajo res pravo ime. Raznolikost kamenin in rastlinja je posebna kot sta opazila, preseneti tudi naju je. Včasih paše, da se ni potrebno peljat daleč po lepote narave. Hvala za lepe objave. Lepo bodita, lp B