Najprej nekaj o naslovu tega dnevnika. Zakaj takšen? Morda lahko koga malo spomni na naslov filma Gremo mi po svoje. Na ogled tega filma imam zanimiv spomin, namreč z možem sva bila edina gledalca, celo kinodvorano sva imela zase. No pa nazaj k naslovu. Zanj sem se odločila, ker mi je všeč. Kdo pa se skriva v besedi MI? Pod MI se lahko najde vsakdo, ki ima rad gorske poti. In ta blog je namenjen takim. Toda pod MI se skriva še nekaj več. Obstaja tudi skupina MI, s katero že četrt stoletja tu in tam skupaj premagujemo hribovske stezice, se potimo, smejimo, debatiramo, skratka imamo se lepo. V naslovu je tako zajet namen tega dnevnika: z ljubitelji gora doživeti hribovska popotovanja. Pa prijetno pot pod noge!

Razglednice s kamniškega konca: Vivodnik

 14. 12. 2020



Kakšne razglednice greva iskat tokrat? Po prevladujočih meglenih zimskih dnevih si zaželiva sončnih razgledov, po možnosti takšnih s snežno podlago. In ker je danes za višje lege spodbudna vremenska napoved, se kljub sivemu jutru z veseljem odpraviva od doma. 


Iz meglene doline se pripeljeva na razgledni prostor na kamniškem koncu. Avto pustiva na tem razgledišču ...



... kam pa greva midva?



Med smerokazi izbereva tistega, ki kaže pot na Vivodnik čez Bibo planino. Vivodnik je s svojimi 1508 m najvišji vrh Menine planine in nadejava se, da ponuja tudi lepe razglede. Greva pogledat!

Čeprav naju pot vabi naprej, se ustaviva ob pogledu na "morje in otočke".


 



Marjetica - moja nova družba na nahrbtniku in lep Boštjanov izdelek :) 



Stopiva na snežno podlago. 


Hm, ribica?! Morda je skočila iz "morja" tam spodaj.


Planina Počivalnik, ...


... kjer v tem zimskem času počiva letni vikend za pašno živino.



Lep razgled je od tu!





Na Biba planini






Zdaj si nadeneva krplje ...



... in po svežem snegu zakorakava svojo pot!



Ob tem pa seveda z odprtimi očmi spremljava belo-modro okolico:











Pod soncem ...


... hodiva naprej ...


... tudi mimo vrtač, ki jih je na tej planini kar nekaj, ...


... in prikrpljava na Vivodnik.



Povzpneva se na razgledni stolp ...



... in vidiva takšno sliko v živo: 



S tega vrha pa bova s seboj odnesla naslednje čudovite zimske razglednice:






Vračava se po isti poti in svojim prejšnjim stopinjam dodajava nove.



Greva mimo table, ki nama pove, kod hodiva, ... in res, tukaj se počutiva dobrodošlo :)



Ob tej tabli rastejo takšne snežne rožice.


 

Pri trenutno zamrznjenem jezeru Biba



Smreka skuša zadržati sonce, ...


... vseeno se sonce spušča vse nižje ...


... sence se daljšajo ...


... in kmalu se spet znajdeva na Biba planini. 



Ni kaj, vse bližje sva izhodišču. Avto naju pričaka v senci, nato se skupaj z njim spustiva v dolino, v meglen popoldan ... 


... ampak današnje sončne razglednice, ki jih prinašava z Vivodnika, bodo gotovo popestrile siv vsakdan!


Še prehojena pot v videoprojekciji:


2 komentarja:

Ati in Mami pravi ...

Lepo pot sta opravila, pa še iz svoje občine ni bilo treba. zanimivo kako blizu so tako lepi kraji in kako fajn, da jih obišče tako malo ljudi in ni težko držati varne razdalje. Pa tako lepi razgledi! Sploh ni potrebno na morje saj je veliko otočkov - samo plavati nanje raje ne poizkusita
Hvala da sta svojo pot podelila tudi z nami - Rada vaju imava
Ati in mami

Breda Vrenčur pravi ...

Lepe fotografije ob krasni beli pokrajini sta naredila. Res lepo. Lp B