Najprej nekaj o naslovu tega dnevnika. Zakaj takšen? Morda lahko koga malo spomni na naslov filma Gremo mi po svoje. Na ogled tega filma imam zanimiv spomin, namreč z možem sva bila edina gledalca, celo kinodvorano sva imela zase. No pa nazaj k naslovu. Zanj sem se odločila, ker mi je všeč. Kdo pa se skriva v besedi MI? Pod MI se lahko najde vsakdo, ki ima rad gorske poti. In ta blog je namenjen takim. Toda pod MI se skriva še nekaj več. Obstaja tudi skupina MI, s katero že četrt stoletja tu in tam skupaj premagujemo hribovske stezice, se potimo, smejimo, debatiramo, skratka imamo se lepo. V naslovu je tako zajet namen tega dnevnika: z ljubitelji gora doživeti hribovska popotovanja. Pa prijetno pot pod noge!

Nanos (1240 m)

20. 7. 2020



"Klin se s klinom izbija"

Ta rek dobro poznamo. Toda kaj pomeni, če rečemo "sol se s soljo izpira"? No, pomen tega naj razkrije najin današnji izlet na primorski konec. Greva namreč na Nanos. Ta gora je, kot lahko preberemo na spletu, visoka kraška planota v gorski pregraji, ki ločuje celinski del Slovenije od Primorja. 


Za izhodišče imava parkirišče v vasi Razdrto. Odločiva se za krožno pot: gor po strmi poti, dol po položni.

Najprej pa morava prečkati avtocesto - še dobro, da lahko greva čez most.



Asfaltne podlage je hitro konec, sledi nekaj makadama, nato potka preči travnato pobočje ...





bodoglavec

... in se nadaljuje skozi gozd.


Gozda sva zelo vesela, saj se po vročini pozna, da sva na primorski strani - že zjutraj paše senca.  


Kaj pa dela Boštjan? Odgovor je na skali ... že vedo, zakaj mora biti tukaj klopca!



Pot preči krajša melišča, ki so označena z živo rumeno ...





Dvigujeva se ...



... nad avtocesto ...



... in ob pogledu na štore upava, da ne bo prehitro zmanjkalo sence ;)





Zavajajoč napis - klopce ni :(



... in tako greva mimo srčkane markacije naprej ...



Še dva utrinka ...



navadna ivanjska ptičica


... in iz gozda stopiva na razgledno točko.



Konec gozda in sence, zdaj so tu skale in sonce.

Na skalni polički ... ja, pred nama je krajši del poti, na katerem pridejo prav tudi roke.



Rokavice?? 


A je mraz? Ne ne, na tej višini že ne. A so potem morda skale prevroče za prijeti? Ne, je dopoldan in se še niso uspele pregreti. Rokavice imava, ker se ne ve, do katere višine se sprehajajo virusi ...










Iz skalovja prideva na položnejši zadnji del poti.   





Še par korakov do koče ...



Pri koči



Vroče je! Poiščeva senco, pomalicava in si vmes sušiva od znoja mokri majici ...


Pred odhodom še značilen pogled na Nanos ...





... in značilen pogled z Nanosa



Zdaj pa greva po drugi strani dol.



Kakšen pa je kaj promet?

Na najini stezi je videti par pohodnikov.



Stanje na cestah: ni videti nobene gneče. 



Drugače pa je na cvetnih prometnicah - tu prihaja tudi do zastojev ...

hrošč zlata minica






travniški lisar


jadralec


Ma, je vroče na tej strani Nanosa! Kar ni volje za fotografiranje, samo še nekaj rožic ... 

brstična lilija





... pa čim prej do vetrnice, da malo zapiha!



Na izhodišče prideva vsa slana od švica, ampak osvežitev ni daleč!! Zapeljeva se v Ankaran ...





... na morje! Tukaj imava priložnost sprobati rek "klin se s klinom izbija". Za naju to danes pravzaprav pomeni "sol se s soljo izpira".



Videoprojekcija krožne poti na Nanos:




2 komentarja:

Potepuh pravi ...

Kako lepoooo!!!

Tanja pravi ...

Pridna sta, da združita hribe in morje. Super kombinacija prave osvežitve!