Ta je pa lovska. Kaj? Pot. Naš današnji cilj je razgledna gora v Karavankah, in sicer Košutica. Uberemo jo po lovski poti in vmes pade tudi kakšna tista "lovska". No, kakor koli že, veseli smo, da nam je po dolgem času uspelo priti skupaj z nekaterimi od MI.
Do makadamskega parkirišča se še da pripeljati, naprej v strmino pa samo še peš, ni kaj - saj za to smo sploh prišli sem :)
Ta lovska pot je prav prijazno speljana skozi gozd, lepo polagoma se vzpenja. Po starem se je imenovala tudi graničarska pot. Po njej so hodili graničarji oziroma vojaki, stražarji državne meje, ki poteka po karavanškem grebenu. Ta steza tu in tam ponuja razgledne točke. Toda zaenkrat nimamo razgleda, saj lahko glede obljub vremenoslovcev o sončnem vremenu zaenkrat rečemo le "Ta je pa lovska".
Današnje košutice
Današnja celotna zasedba
Boštjan dviga skalo!
Ha, ta je pa lovska, skala stoji kar lepo sama:
Razigrana Milena:
z nekaj domišljije iz debla naredi motor :)
Možic, pravzaprav glede na velikost kar "Ata možic"
... in naša dva možica :)
Počitek na trenutno nerazgledni točki
Četica gre naprej ...
... medtem Boštjan ob poti ujame nekaj drugačnih razgledov:
Baba? Ja, baba :)
No, mimogrede povedano je Košutica koroško ime za "našo" goro, ki sliši tudi na ime Ljubeljska Baba ali samo Baba.
Ups, sveže pleskano!
v iskanju razgledov??
Nekaj malega pa se le vidi ...
mejni prehod Ljubelj
na avstrijsko stran
na planino Korošica
gor na megleno sonce
in naša pot v meglo
pa še ena rožica
In presenetljivo, vrh se kar naenkrat pojavi pred nami!
Na vrhu je sprva še nekaj megle, zato se zaposlimo s tistim, kar smo prinesli v nahrbtnikih ...
A kdo vidi Jožeta?
Tam za skalo je ...
... in tudi pridno prazni vsebino nahrbtnika!
Nekateri pa v nahrbtniku s seboj nosijo zanimivo družbo.
Na vrhu nismo sami, poleg nekaj drugih planincev se nam pridruži jata kavk.
Se pa nam pogumno približajo, ko jim ponudimo nekaj dobrot.
Tale preganja meglo ...
... in očitno zelo uspešno,
Veliki vrh (zadaj)
Že skoraj brez megle!
Jasna planina Korošica
Zdaj je čas za skupinsko fotografijo.
Ko sestopamo, uživamo v razgledih, ki jih prej ni bilo.
Pogled nazaj na vrh Košutice
in travi
Vmesni počitek za hitrejši del ekipe.
Zakaj pa ne!
Ta pravi planinec Jože.
Na tem zelenem sedlu zavijemo spet na lovsko pot in ta nam sedaj ponudi razglede, ki jih je prej zakrivala megla.
Cvet, ki se odpira sončnim žarkom.
Fraza "Ta je pa lovska" označuje tisto, kar je pretirano, neverjetno, neresnično.
Toda te besede za nas danes označujejo lepo, prijetno in resnično doživetje.
In na koncu se ob klepetu osvežimo še s sveže kuhano Boštjanovo kavico ...
2 komentarja:
No zopet lepo, ni kaj v planinah je najlepše. Lp Breda
Ja Breda, tam je res zelo lepo. Prejmi lep pozdrav!
Objavite komentar